Krivda je zapleteno človeško čustvo, ki se lahko pojavi, ko nekdo verjame, da je naredil nekaj narobe.
Kaže se kot občutek obžalovanja dejanj ali odločitev, ki jih oseba sprejela zase ali za ljubljeno osebo. Krivdo lahko doživljamo na različne načine, od blagega občutka nelagodja do intenzivnih občutkov sramu in samoobtoževanja.
Občutek krivde je lahko koristno čustvo, saj lahko motivira posameznika, da prevzame odgovornost za svoja dejanja in popravi škodo, ki jo je povzročili. Vendar pa je pretiran – vsakdanji občutek krivde tudi škodljiv, vodi v samokritičnost, nizko samopodobo in celo depresijo.
Kako se spopasti s krivdo pri skrbi za osebo z demenco?
Pomembno je razumeti, da je krivda naravno čustvo, ki ga občasno doživi vsak od nas.
Dobro je, da se z občutki krivde soočamo na zdrav način preko pogovora z osebami, ki jim zaupamo, deljenja svojih občutkov in napak v skupini za samopomoč ali pa zavestno vadbo sočutja do sebe in razumevanja, da vsi ljudje občasno naredimo pri skrbi za osebe z demenco kakšno napako.
Krivda – skrito čustvo, ki ga doživjajo svojci oseb z demenco
Za svojce oseb z demenco je pogosto, da pri skrbi občutijo občutke krivde in doživijo strahove, da za svoje starše ne storijo dovolj. Nega in skrb za osebo z demenco je izredno zahtevna naloga, ki je lahko naporna in pri kateri potrebujemo ogromno izkušenj in znanja, da je čim bolj uspešna. Zato so lahko svojci preveč samokritični v razmišljanju, da bi lahko naredili več.
Priznajte svoja čustva in si dovolite, da jih doživite brez obsojanja. Vendar ne dovolite, da občutki krivde vplivajo na vašo samozavest in samopodobo.
Pomembno se je zavedati, da je skrb za drugo osebo zahtevna naloga, in da v okoliščinah, v katerih ste se znašli delate vse in prispevate toliko, kot lahko. Samokritičnosti ne potrebujete, saj vam pri skrbi ne bo pomagala. Namesto tega bodite do sebe pozitivni, pohvalite se za dobro opravljene naloge, prebrano knjigo o demenci, izkušnji, ki ste jo pridobili s skrbjo za svoje starše in pozitivno razmišljajte o prihodnosti in novem znanju, ki vam bo pomagalo, da boste vsak dan boljši.
Osredotočite se na to, kar počnete; namesto na tisto, česar ne počnete. Naredite seznam nalog, ki jih opravite vsak dan, in bodite ponosni na skrb, ki jo zagotavljate.
Zapomni si, da ste samo človek.
Nihče ni popoln, vsi delamo napake in normalno je, da se počutite, kot da bi lahko naredili več. Vseeno bodite do sebe prijazni in sočutni, vsakič, ko vas obidejo občutki krivde, si zagotovite, da delate najboljše, kar lahko v trenutni situaciji v kateri ste se znašli.
Skrb za osebo z demenco v vaše življenje ni prišla s priročnikom, predhodnimi izkušnjami in znanjem. Tako kot demenca je tudi zahtevana skrb nekaj povsem novega, s čimer se morate soočiti, naučiti se ravnanja z osebo z demenco in sprejeti bolezen z vsemi svojimi dodatki. Zapomnite si, da niste edini, ki se soočate z novo življenjsko izkušnjo, in da ni potrebno “odkrivati tople vode” – odpravite se v knjižnico ali knjigarno, učite se iz izkušenj drugih, preizkusite nasvete drugih svojcev in poiščite načine, ki bodo najbolj ustrezni pri skrbi za vašo ljubljeno osebo.
Na kaj se osredotočate?
Smeh je darilo, ki ga sprejmite ne glede na situacijo, v kateri ste.
V odnose prinaša toplino, povezanost, sproščenost in ustvarja trenutke, ki vam bodo ostali za vedno. Naj se vaš odnos do osebe z demenco ne osredotoča samo na skrb, nego, jemanje zdravil in postavljanje prepovedi, ko se svojec osredotoča samo na to, da ne bo starejša oseba naredila nečesa narobe, nekaj uničila, ali pa vam naredila še več dela.
Zelo dragocene so skupne aktivnosti v katerih se na pozitiven in sproščen način povežeta oseba z demenco in svojec. Stik preko primerne aktivnosti, razbremeni, razveseli, poveže in pripomore k večji življenjski kakovosti celotne družine. Na primer skupno barvanje Spominobarvanke predstavlja aktivnost brez vsakodnevnih težav in problemov, ko smo osredotočeni le na sedanji trenutek in ustvarjalno izražanje.
Govorite o svojih izkušnjah s prijatelji, družino, da boste imeli dobro čustveno podporo.
Uredite si tudi možnosti za odmore od skrbi za ljubljeno osebo zato, da boste ostali fizično in čustveno trdni. Pomembno pa je tudi, na kaj se pri skrbi za osebo z demenco osredotočate in kakšen je pri skrbi vaš odnos ter razpoloženje, ki ga oseba z demenco zazna na čustveni ravni.
Napredovanje demence
Demenca napreduje v fazah, hitrost razvoja pa je pri vsaki osebi malo drugačna. Na razvoj vplivajo starost, splošno zdravstveno stanje, doživljanje življenja in sebe, aktivno življenje osebe (šport, druženje, miselne aktivnosti), osebnostne značilnosti in naravnanost osebe (optimizem, pesimizem). Osnovne faze razvoja demence so štiri: zgodnja, vmesna, pozna in zaključna faza.
V zgodnji fazi demenco težje ugotovimo, saj so motnje blage in manj opazne, zlasti če z osebo ne preživimo veliko časa. Motnje so pretežno prisotne kot blage težave pri kratkoročnem spominu, sporazumevanju, organizaciji dneva, koncentraciji, opazna so nihanja razpoloženja (veselje, žalost, jeza).
V vmesni fazi postanejo težave opazne in moteče, izrazitejše za osebo samo in njeno okolico. Zlasti svojci se zavedo, da je nekaj narobe in da se utečene navade in rutina izrazito spreminjajo.
V pozni in zaključni fazi samostojnost osebe hitro upada, saj posameznik ne zmore več skrbeti sam zase in s težavo živi sam – potrebuje celovito pomoč.
Oseba postane hitro popolnoma odvisna od tuje pomoči in ne zmore več opravljati niti osnovnih življenjskih potreb (težave s prehranjevanjem, higieno, nezmožnost prepoznavanja oseb in okolja, čas dnevnega spanja se podaljša ali pa oseba postane nepokretna).
Občutki krivde ne pomagajo pri skrbi za osebo z demenco, kako ravnati?
Če se počutite preobremenjeni in niste več prepričani, da lahko še naprej skrbite za osebo z demenco sedaj, ko je bolezen močno napredovala, je pomembno, da poiščete pomoč. Skrb za lastno dobro počutje je prav tako pomembna kot skrb za vašo ljubljeno osebo.
Raziščite možnosti oskrbe, ki jo nudijo tuje osebe (večinoma proti plačilu), ki bi vas lahko razbremenile pri skrbi za osebo z demenco v domačem okolju.
Odvisno od faze demence in potreb osebe boste morda morali raziskati možnosti institucionalnega varstva in osebo namestiti v dom starejših občanov.
Odločitev za namestitev osebe z demenco v dom starejših občanov je zagotovo težka za vse, saj le redko oseba sodeluje in gre v dom starejših občanov brez odpora. Zato odločitev sprejmite premišljeno, dobro se pripravite in pred namestitvijo pogovorite z osebjem doma, povprašajte za nasvete, kako najlažje izvesti preselitev in katere predmete morate zagotovo prinesti v novo bivališče.
Vsako odločitev, ki je sprejeta namesto osebe z demenco, lahko spremljajo občutki krivde.
Obiščite dom, ki vam je všeč, zaprosite za voden ogled, spoznajte stanovalce doma, da bo odločitev za vas lažja in bolj samozavestno izvedena (saj boste vedeli, da bo prostor, v katerega nameščate svojo ljubljeno osebo bolj primeren zanjo kot trenutno domače okolje, vašo samozavest bo oseba čutila).
Za lažjo zamenjavo bivališče se lahko skupaj z osebo z demenco udeležite tudi aktivnosti, delavnic in prireditev, ki jih dom ponuja. V sobo osebi namestite domače predmete in fotografije domačih ljudi, kar bo osebo zagotovo razveselilo.
Ne pozabite, da je v redu prositi za pomoč. Prositi za pomoč ni znak šibkosti, ampak moč – priznanje, da je oskrba osebe z demenco zahtevno delo, ki zahteva podporo. Naj vas ne bo strah prositi za pomoč, ko jo potrebujete.
Če se počutite preobremenjene, je pomembno, da poiščete pomoč in raziščete različne možnosti oskrbe. Ne pozabite, da je skrb za lastno dobro počutje prav tako pomembna kot skrb za vašo ljubljeno osebo z demenco.
Oseba z demenco ima samo mene ali pa je navajena samo name
Večkrat se zgodi, da se svojci oseb z demenco prepozno zatečejo k storitvam, ki bi jih lahko razbremenile in jim pomagale pri vsakodnevni skrbi. Pri soočanju z demenco je potrebno razumeti, da gre za dolgotrajen proces, stanje bolezni, ki lahko traja leta in močno vpliva na spremembo celotnega življenjskega sloga družine.
Svojci se včasih bojijo odziva osebe z demenco na neznanca, ki bo prišel skrbeti zanje ali pa menijo, da oseba neznanca ne bi sprejela in bi jim kasneje očitala, da so ga poklicali. To je sicer povsem možno, vendar novi obrazi ali ljudje na osebo z demenco večkrat odlično vplivajo.
Tuja oseba bo videla vaše življenje in skrb za osebo z demenco skozi svoje oči in vam bo lahko svetovala in nudila oporo, ko jo boste potrebovali. Prošnja za pomoč ni priznanje šibkosti, ampak odgovorno dejanje do bližnjega, za katerega želite poskrbeti, kot tudi do sebe (razbremenitev, čas zase).
Različna pomoč, ki jo lahko koristite pri skrbi za osebo z demenco:
– center za socialno delo (prva socialna pomoč, družinski pomočnik, varstvo odraslih,
skrbništvo za posebni primer),
– dodatek za pomoč in postrežbo (ZPIZ),
– splošni zdravnik osebe z demenco (pogovor, svetovanje),
– pomoč na domu (pomoč pri higieni osebe in gospodinjskih opravilih),
– patronažno varstvo,
– prostovoljec v domačem okolju (druženje, pogovor),
– negovalna bolnišnica,
– dom starejših občanov (dnevno varstvo pon.-pet., 7.00-16.00),
– telemedicina (pametne ure, telefoni in ostale naprave),
– skupine za svojce (Alzheimer Cafe).
Pomembna zakonodaja, ki vam lahko pride prav pri skrbi za osebo z demenco:
– Zakon o socialnem varstvu,
– Družinski zakonik,
– Zakon o nepravdnem postopku,
– Zakon o duševnem zdravju,
– Zakon o pacientovih pravicah,
– Zakon o brezplačni pravni pomoči,
– Varuh človekovih pravic.
Pomoč ne pomeni, da opravljate vse stvari namesto osebe z demenco, ampak, da delate skupaj z njo. Ko poskrbite zase (edini pravi čas, da poskrbite zase, je zdaj!), lahko največ ponudite tudi osebi z demenco.
