Xavier oziroma Zvezdni človek (njegov vzdevek) skozi risbe pripoveduje o življenju, bolezni, slovesu in vsakdanjem delu na oddelku za paliativno oskrbo. Čeprav je visok skoraj dva metra, močan, bradat, poln tetovaž in obožuje rock’n’roll, skrbi za osebe na svojem oddelku z neizmerno toplino in nežnostjo.

V svoje delo vnaša humor, glasbo in ljubezen do sočloveka.

Ob prebiranju knjige težko ostaneš hladen, tudi če ste nekdo, ki se med branjem ne smeje ali pa ne joka, vas bo zbirka zgodb, polnih življenja zagotovo, spravila v smeh, najbrž pa se vam bom utrnila tudi, kakšna solza.

Na vsakem paliativnem oddelku bi moral biti prisoten Zvezdni človek, ki resnično rad opravlja svoje delo.

 

Mislim, da si vsak od nas ob zaključku življenja želi dostojanstva in toplino sočloveka. Oziroma, kot je v predgovoru knjige zapisala dr. med., Lučka Jagodic Klipšteter:

“Moja mama ima demenco, že nekaj let ni več sposobna samostojnega življenja, a še vedno sama je, hodi in včasih zapleše. Neizmerno iskreno se odziva na nasmehe in drobne naklonjenosti negovalnega osebja, ki jo je – verjetno zahvaljujoč tudi paliativni oskrbi, ki jo nudijo v domu starejših – sprejelo prav takšno, kakšna je zdaj, v tem trenutku. Občasno se ji skozi možgane zaiskri še moje ime in lučke se zasvetijo v paru oči. Prišli pa bodo težki trenutki napredovanja bolezni in takrat si za svojo mamo želim le dostojanstveno bivanje do zadnjega diha.”

Pomen humanosti

Trenutki, ki jih Xavier deli z nami preko preprostih risb, včasih nimajo besedila in ga niti ne potrebujejo, da bi bralci razumeli pomen humanosti ob koncu posameznikovega življenja. Predvsem tisti, ki menijo, da konec življenja pomeni le žalost, strah in bolečino, bodo ob zgodbah ponovno premislili o smrti in možnih pozitivnih dnevih, ki jih lahko preživimo z ljubljeno osebo, preden odide.

Xavier osebe na svojem oddelku sprejme točno takšne, kot so, ne vidi napak in ne postavlja v ospredje bolezni ter žalosti.

Pri njegovem delu je na prvem mestu ČLOVEK.

Zgodbe, ki nam jih predstavi, so se ga še posebej dotaknile, vsaka opisana oseba iz drugačnega razloga, vse skupaj pa lahko povzamemo z besedami: pristen odnos tukaj in zdaj.

Knjiga Na življenje! nam pobliže predstavi tudi osebno plat zaposlenih v službi paliativne oskrbe. Situacije, s katerimi se srečujejo, čustva (tudi negativna) in žalovanje, ki ga zaposleni doživljajo ob izgubi pacienta.

Zvezdni človek svoje delo opiše kot: “Vse, kar se še da narediti takrat, ko se ne da nič več narediti: lajšamo bolečino, trpljenje, skrbimo za udobje, osebo spremljamo, podpiramo in dodamo življenje dnevom, saj ne moremo dodati dni življenju.”.

Kristina

Neko noč, ko sem bil na obhodu, sem zaslišal piskajoč glasek, ki me je klical. Bila je ona. Pogledala me je z nežnim nasmehom in rekla: “Ah, tukaj ste …”. Potem je zaprla oči in zaspala. Trajalo je nekaj minut, da sem dojel, kaj se je zgodilo.

O smrti se pri nas ne pogovarjamo.

V današnji družbi se težko soočamo in spontano pogovarjamo o neizogibnem – smrti. In čeprav se vsi zavedamo, da je smrt nekaj naravnega, kar se zgodi vsakemu posamezniku, tišina ostaja.

Knjiga Na življenje! slovo in smrt predstavi na lahkotno domiseln način. Približa različne vidike zadnjih trenutkov, filozofijo zaposlenih na paliativnem oddelku in predvsem usmeri razmišljanje bralca k ideji, da so lahko zadnji dnevi življenja lepi. Opisane zgodbe pričajo o življenju, smehu, spominih, zaupanju in prijateljstvu, preden pride dokončno slovo.

Knjiga Na življenje! je zagotovo ena tistih knjig, ki bi morala iti skozi oči in srca vseh treh generacij (priporočamo jo tako za mlade, odrasle in starejše).

 

Predvsem pa velik poklon vsem zaposlenim, ki dodajate življenje dnevom umirajočih. HVALA, da ste ob njih v njihovih zadnjih urah in minutah.

Knjiga je na voljo v spletni knjigarni  Založbe Malinc.

Avtor : eDemenca