Družinska terapija je v pomoč družini, ki se srečuje z ranljivimi izkušnjami, zahtevnimi odnosi in težavno komunikacijo. Imeti odnose, ki so polni, zanesljivi, čutni, spoštljivi in zadovoljujoči v vseh življenjskih obdobjih človeka, je nekaj, kar pripada vsem nam. Sprejeti pomoč je odraz moči posameznika.

O tem, kako pomembno je ohranjanje odnosov, čutenje in izražanje čustev, varnost, dostojanstvo in ljubezen, smo se pogovarjali z Lidijo Bašič Jančar zakonsko in družinsko terapevtko. Po osnovni izobrazbi univ. dipl. socialna delavka, ki ima veliko izkušenj tudi iz doma starejših občanov, kjer je več let vodila podporne skupine za svojce oseb z demenco. Njeno poslanstvo je ljudem pomagati osmisliti življenjske izkušnje ter jih spodbujati, da ob težkih trenutkih ne obupajo, temveč ponovno najdejo zadovoljujoče in polno življenje.

 

Kaj je družinska terapija?

Družinska terapija vključuje dve ali celo tri različne generacije. Pri svojem delu se dostikrat srečujem s starši, ki v določenem življenjskem obdobju ne zmorejo s potrebami svojih otrok. Ker le te otroci izražajo na različne načine in je navzven videti kot neprilagojenost, neuboganje, iskanje pozornosti, itd.., starša vidita težavo v otroku.

Družinska terapija tako vključuje starše in otroke: otroci tako dobijo varen prostor, kjer jih slišimo, začutimo in prevedemo njihovo stisko in neizpolnjene potrebe tako, da starša to razumeta. Po spremenjenih starševskih reakcijah se tudi otroci hitro začnejo odzivati tako, da ni več škodljivo zanje.

Posebna družinska terapija pa se zgodi tudi takrat, ko imamo na terapiji odrasle otroke in njihove starše. Odrasli dostikrat pridejo v stik s svojimi otroškimi ranami, primanjkljaji, travmami, ki zelo vplivajo na sedanje življenje, najbolj na partnerstvo in starševstvo. Če so starši že odrasle otroke pripravljeni slišati v tem, kaj so kot otroci pogrešali, je to izjemno dragoceno. Ne gre za vcepljanje krivde ter kdo je kriv za kaj, temveč za odpiranje popolnoma novih odnosov, ki so koristni za njihov odnos in za vse generacije naprej.

Zakaj so dobri odnosi in vztrajnost v družini tako zelo pomembni?

Vztrajanje v odnosih dostikrat razumemo v negativnem smisli, saj ljudje nismo več tako zelo pripravljeni vztrajati tam, kjer je boleče, nima več smisla, ni več povezanosti, strasti, stika. Morda je celo lepši izraz, ki se ga zadnje čase raje poslužujem, in to je ohranjanje odnosov.

Ohranjanje odnosov nas dela vedno večje mojstre za odnose, to pa pomeni, da v prvi vrsti sami sebe spoznavamo in ob tem rastemo: zakaj se odzivamo tako, kot se, kje so naši največji izzivi, kakšne rane nosimo v sebi, itd. Vemo, da nam bo partner vedno pritiskal na tiste rane, ki jih še ne poznamo. Če temu prisluhnemo, bomo predvsem zase in seveda tudi za odnos dobili največ. Če pa se prehitro razidemo oz. se razidemo, ko naletimo na večjo oviro v odnosu, pa nikoli ne bomo predelali svojih strahov, vzorcev, obrambnih mehanizmov, kar pa je velika škoda. No ja, ali pa morda bomo, saj nas bo vse to počakalo do naslednjič, ko bomo zopet zajadrali v nek podoben odnos.

Dobri odnosi… Najprej si je potrebno odgovoriti, kaj to sploh so. Če govorimo o partnerskem odnosu, je po mojem dober oz. zadosti dober tak odnos, kjer si vedno bolj lahko to kar si, se lahko razvijaš, rasteš in ob tem čedalje bolj čutiš, da si tak tudi sprejet od partnerja. In da se vsaj približno nekaj takega dogaja tudi na nasprotni strani. V takem odnosu bosta partnerja izpolnjena, zadovoljna in se bosta zavedala, da je odnos vedno krivulja gor in dol, po drugi strani pa bosta imela občutek, da imata svoj manevrski prostor celostne izpolnitve in razvoja-tako znotraj odnosa, kot tudi na vseh drugih področjih (služba, prijateljstvo, interesen dejavnosti, itd.).

Dober starševski odnos pa je prepoznan po odzivanju staršev na otrokove potrebe in vpogled vase, ko staršu otrok vzbuja najrazličnejša čutenja, ki so dostikrat težka in neprijetna. Pomembno je zavedanje, da je za odnos med staršem in otrokom vedno odgovornost na strani starša.

Kako lahko terapija pomaga pri odklonilnem, sovražnem odzivu na diagnozo in spremembe, ki jih v družino prinese demenca?

Po mojih izkušnjah je demenca in njen potek zelo različna od človeka do človeka. Nekako sem prišla do tega, da se demenca prilepi na osebnost človeka in da se družina zmore le toliko spopasti s to diagnozo, kolikor je bila do tedaj zmožna odnosov v njej. Preprosto povedano, če so zmogli sočutja, obvladovanja jeze, strahu in ostalih težjih čutenj, če so se zmogli povezati že prej in so imeli stik, bo sprejemanje demence pri očetu, mami lažje oz. takrat bodo svojci zmožni globljega sočutja in sprejemanja.

Če pa je v družinskih odnosih veliko zamer in nepredelanih vsebin, če je veliko neizgovorjenih krivic, bodo odrasli otroci ob svojih dementnih starših čutili dosti več krivic. Ko bodo srbeli za dementnega starša, bodo v večji meri čutili, koliko njihovega prostora jim starši jemljejo, grenijo življenje, uničujejo njihove družine, posegajo v njihov prostor… Vidite, vse to, kar sem naštela, se zelo lepo sklada s čutenji iz otroštva – tam je jedro teh občutij. Morda je ravno demenca prinesla vse to na plano. In morda je ravno ta čas tisti, ki bo odraslim otrokom pomagal, če niso tega zmogli prej, predelati nekaj teh vsebin iz svojega otroštva.

Terapija pri tem lahko pomaga ravno v tej smeri, da se izgovorijo občutki in iščejo načini, da svojci vseeno ob dementnem staršu lahko poskrbijo zase. Če je demenca v taki fazi, da ni več obvladljiva, je potrebno poiskati druge načine pomoči, da se človeku ohrani dostojanstvo in lepo poskrbi zanj.

Strah in jeza svojcev, ki se soočajo z demence v družini. Kako se sprijazniti z negativnimi čustvi in stresnimi izkušnjami?

Najprej bi opozorila na to, da negativnih čustev ni. So tista, ki so lažja in tista, ki so težja. Sama dostikrat uporabljam izraz: ljuba in manj ljuba čustva. Če jih okarakteriziramo za negativna, pomeni, da jih ne želimo, to pa hitro pripelje do težav, saj je vsako čustvo naše in nam je v dani situaciji vedno dano pravo čustvo…

Tudi sprijazniti se nam ni potrebno, ne s čustvi in ne s situacijo… Kajti čustva je potrebno spoznati, videti, od kje prihajajo in znati z njimi ravnati.

Stresne situacije pa so itak del življenja, potrebno se je naučiti, kako v času stresa poskrbeti zase. Strah in jeza sta načeloma vedno prisotna ob osebi, ki ima demenco. Ko sem v domu upokojencev kot socialna delavka vodila podporne skupine za svojce, smo vedno prišli do teh čutenj in do občutkov krivde. Prišli pa smo tudi do tega, da je bila jeza do staršev že prej tam. V času demence se je le okrepila oz. se je sploh izrazila do te mere, da so jo bili pripravljeni videti. Ko so svojci na skupini spregovorili o teh čutenjih, jim je bilo dosti lažje. Sploh pa zato, ker so videli, da so tudi drugi v podobni situaciji – ker so se začutili, spregovorili in dobili nazaj odziv.

Odziv, da je to, kar čutijo, popolnoma normalno, jim je odvrglo veliko skalo z ramen. Torej, ljudem, ki skrbijo za osebe z demenco bi predlagala, naj ves čas skrbi posvetijo tudi čas sebi: za svoja čustva, telo, da si vzamejo tudi prosto za nekaj dni, da poiščejo pomoč, če je prehudo in da poiščejo sogovornika, ki jih bo v tem razumel.

Na kakšne načine lahko svojci strpno in pogumno sprejmejo novo resničnost v družini?

Tako, da si priznajo vse, kar čutijo.

Marsikomu je težko sprejeti že to, da je jezen na svojega starša  -kako le, saj je jeza vendarle vedno bila prepovedana, sploh pa na lastnega starša! V svoji knjigi Popolna ljubezen, kjer se posvečam ravno medgeneracijskim odnosom, družini in partnerstvu, je eno poglavje z naslovom: Kako bližnjim povedati, da sem resno zbolel. Govorim o tem, kako naj bi novo družinsko situacijo člani družine čim lažje sprejeli. To je zelo odvisno od tega, kakšne odnose so člani družine imeli do sedaj.

Čisto praktično, kar se tiče demence pa bi predlagala, naj se načrtno naredi plan, kako bodo otroci, če jih je več, poskrbeli za takega starša, kako se bodo menjavali… Če pa je le eden, ki bo to prevzel, pa je nujno, da si poišče pomoč še koga, ki bo vskočil, ko bo potrebno in mu pomagal. Predlagala bi vključitev v kakšno skupino, kamor so vključeni svojci oseb z demenco, spoznavanje in ozaveščanje o poteku bolezni, itd., torej pridobiti si čim več informacij.

Vloga žrtve, družina in demenca?

Vloga žrtve pomeni, da oseba ni sposobna sprejeti odgovornosti za svoje življenje. Lažje je kriviti druge, obstati v določeni situaciji, kot se prestaviti naprej, iz svoje cone udobja in začeti delati korake na novo. Tudi ta vloga ne pride čez noč, oseba je taka že dalj časa. Vloga žrtve nas vedno jezi, saj ni sama kriva in odgovorna za nič.

Težko je živeti z osebo z demenco, ki je po vrhu še žrtev. To verjetno izgleda tako, da le pričakuje od drugih vse, sama pa le čaka in čaka. Ljudje, ki skrbijo za tako osebo, morajo pri sebi priti do odločitve postaviti mejo in se zavarovati, poskrbeti zase. Najprej se odločiti, da mejo sploh bodo postavili. Meja je lahko omejen čas skrbi, iskanje drugih virov pomoči, itd. Najpomembnejša odločitev pa bi bila, kako, kdaj in na kakšen način poskrbeti zase.

Kako sobivati z osebo z demenco, ki neprestano kritizira, obtožuje, brezpogojno zahteva in je nekritična do svojih dejanj in besed?

Pomaga, da razumemo, da je to del bolezni, čeprav dosti svojcev pove, da je oseba v večini taka bila že prej. Ampak, kljub temu… Razumeti vsaj to, da v tem trenutku oseba z demenco ne zmore razumeti svojih dejanj in si v tem ne zmore pomagati. Pri tem so v neizmerno pomoč prav skupine za svojce ali razni Alzheimer Cafe-ji, ki vedno znova pomagajo ozaveščati o naravi bolezni in svojce podučiti o ostalih možnostih pomoči, pripomočkov za lažje sobivanje, itd.

Kako pomagati osebi z demenco, ob močnih čustvenih reakcijah, potlačenih čustvih, ki so se morda nabirala leta in leta, sedaj pa se nekontrolirano kažejo ob vsakodnevni skrbi?

Oseba z demenco potrebuje veliko varnosti, varovanja in tolažbe, umirjanja in strpnosti. Potrebujejo znane situacije, ljudi, rituale, ki jim dajejo občutek kontrole, varnosti in predvidljivosti. Vse ostalo jih hitro zmede in naredi prestrašene.

Strah pa dostikrat prekrijejo z jezo ali celo nasiljem. Zato je zelo pomembno, da se svojci naučijo, kako z njimi bivati. Npr. oseba z demenco se bo ustrašila pretiranih reakcij, kretenj, preglasnega govorjenja. Če nekdo s hitro kretnjo ali prehitrimi koraki vstopi proti njej, se bo branila, kar lahko izpade kot nasilje, kar pa zagotovo ni želela.

Narobe je tudi prepričevati osebo z demenco, da npr. ni res, da je pustila torbico tam ali pa da nima več malih otrok, itd. Miren glas, nežno podpiranje, sočutje in nežni objem, prijem za roko kaže, da jo oseba, ki skrbi, spoštuje, je sposobna sočutja, razume, kaj se v osebi z demenco dogaja in če je svojec, se zaveda svojih čutenj ob njej in je na zadosten način sposoben poskrbeti zase.

Zakaj je tako zelo pomemben občutek varnosti, zaupanja, dostojanstva in prisotnosti v družini? In kako lahko takšni občutki vplivajo na odnos med družinskimi člani?

Varnost, zaupanje, dostojanstvo, čustvena prisotnost so odraz zdravih odnosov. Dodala bi morda še iskrenost in integriteto. Brez tega ne moremo govoriti o odnosih ne glede na to ali je zraven še bolezen ali ne. V času bolezni pa še toliko bolj.

Sprejeti svojo starost pomeni dostojanstvo, pomeni tudi sprejeti ali narediti obračun s preteklostjo in gledati v prihodnost. In ob tem zmožnost izraziti hvaležnost za življenje, da je kljub vsem preprekam in bolečih izkušnjah življenje lahko šlo naprej, k novim generacijam. Sprejeti nemoč ob starosti pa pomeni dostojanstvo in modrost. Tega ne zmore vsak. Prepričana sem, da le tisti, ki je življenje živel v pravem pomenu besede – razvijal in ohranjal odnose, skrbel za svoje otroke in spoznaval svojo zgodovino, ter ji z leti dal svoj pomen.

Največja modrost starosti pa je ohranjati odnose s svojimi otroki in vnuki ter jim na pozitiven način predajati svoje zgodbe. Tako se ohranja spomin, ki gre iz roda v rod.

Kako sprejeti pomoč takrat, ko je to potrebno? Predvsem iz vidika preobremenjenega svojca ali pa nesrečne osebe z demenco.

Narobe je to, ker smo vzgojeni tako, da zmoremo napore reševati kar sami. Da smo v redu takrat, ko ne prosimo za pomoč. Velikokrat tudi to, da moramo v času stisk in težav, le te reševati kar sami. Vidimo pa, da nismo na svetu zato, da bi bili v stiski sami, temveč da smo tukaj eden za drugega, da si pomagamo.

Sprejeti pomoč je odraz moči posameznika. To, da zmoreš prositi za pomoč, je odraz zrelosti. Ranljivost, torej da priznaš in poveš, kako težko ti je, vedno poveže ljudi. Tega se moramo vedno znova učiti, predvsem zavedanja, da zmoremo prositi za pomoč in se odzovemo, ko drugi prosi za pomoč. To je morda tudi nekaj, na čemer je potrebno delati dalj časa, namreč dopustiti si ranljivost, priznati, da smo v dani situaciji nemočni, sprejeti ponujeno roko.

Kako se primerno soočiti z občutki krivde, ko družina svojca z demenco namesti v dom starejših občanov?

Sama sem dostikrat ljudem, ki so skrbeli za obolelega svojca rekla, da je razlika med skrbeti in poskrbeti. Če oseba z demenco potrebuje več, kot ji svojec lahko da, je le ta dolžen poskrbeti zanj, to pa je lahko tudi domska oskrba.

Ob tem se vselej pojavi krivda. Morda zato, ker damo takrat sebe na prvo mesto (ker ne zmoremo več), ker nismo izpolnili pričakovanj staršev, ker smo jih prepustili nekomu drugemu, morda zato, ker ta starš nikoli ni želel v dom ali pa se je tega bal, ni imel pozitivnega mnenja o domu ali pa na splošno ni bil sposoben v svoje življenje spustiti še koga drugega…

Občutki krivde morajo dobiti besede in svoje mesto, drugače človeka lahko razjedajo do nezavesti. Torej, nujno je spregovoriti o teh občutkih. Če se krivda po tem zmanjša ali izgine, pomeni, da se je pojavila zdrava krivda. Če pa se ta krivda tudi po tem še vedno pojavlja, pa jo je potrebno povezati s preteklostjo.

Starši dostikrat manipulirajo s tem, ko na nek nezavedni način pričakujejo od otrok, da otrok skrbi za čustva staršev in ne obratno, ob tem pa vzbujajo veliko nezdrave krivde. Bom navedla primer: mama ne zmore izraziti jeze in postaviti meje možu, zato pa se toliko bolj jezi nad otrokom in celo projicira krivdo nanj, češ za kaj vse je otrok kriv. Otrok tako ve, da mora biti priden in se ne sme jeziti, saj je mama že tako zadosti jezna, žalostna, nemočna in prizadeta. Ko bo ta otrok odrasel, bo jeza zanj trd oreh, sploh pa ob starših. Ko ta mama zboli za demenco, bo otrok težko postavil mejo, poskrbel zase in se ob njej upal jeziti. Če pa že, bo ob tem čutil ogromno krivde. Temu pa rečemo nezdrava krivda, to je ta, ki nikakor ne izgine…

Tukaj je potrebno veliko dela na sebi, da tak odrasel razume in začuti, od kje je ta krivda prišla, zakaj ne zmore ravnati z jezo in kako se počasi postaviti zase, poskrbeti za svoje potrebe brez slabe vesti.

Ali se je mogoče povezati, urediti družinske odnose, konflikte tudi v starosti, ko oseba prejme diagnozo demence?

Vse je mogoče, če so ljudje pripravljeni na vpogled vase, so sposobni sočutja in če vzorci, zamere in ranjenost iz otroštva niso pregloboki.

Demenca je seveda tukaj ovira v tem smislu, ker ni realnega vpogleda vase in je svet dojemanja okrnjen. Je pa priložnost za ostale odnose: brate, sestre, morda s staršem, ki skrbi za dementnega… Morda je prav to priložnost, da si povedo občutja, doživljanje, ki jih še nikoli do sedaj niso. To je tako odrešujoče, občutek nove svobode, ki se zgodi v človeku in med njimi in zelo dragoceno.

Priložnost je za otroke, ko lahko z večjim sočutjem in spoštljivostjo, kot so jo bili kot otroci deležni sami, vstopajo v odnos s staršem. Jim pokažejo dostojanstvo in se počasi, z vso spoštljivostjo poslovijo od starša.

Kaj pomeni neizžalovana izguba?

Pomeni izguba, od katere se nikoli nismo poslovili. V življenju se moramo kar naprej poslavljati: od obdobij, ljudi in situacij. Če se ne, obstanemo na mestu, ponavljamo iste stvari.

Naj navedem jasen primer: če se ne zmoremo posloviti od pubertete, smo večni mladostniki in se vedemo na način, ki v drugem življenjskem obdobju ni več primeren. Vsako izgubo je potrebno izgovoriti, si vzeti čas, se večkrat razjokati, poiskati osebo, na katero se boš lahko naslonil in te bo razumela, čutila in bo le tam, četudi ne bo našla besed.

Odhod od doma je tudi velika sprememba. Če se ti ne uspe posloviti, boš celo življenje hodil nazaj – po kaj že? V terapiji velikokrat pridemo do neizžalovanih izgub, do tega da se ljudje niso poslovili, npr. od že umrlih staršev, od obdobij, ljudi… Ko to storijo, je čutiti očiščenje, globoko hvaležnost in občutek, kot bi na novo lahko zadihali.

Kaj vse lahko oseba z demenco še vedno da? Ali lahko vidimo bogastvo starostnika tudi v demenci?

Od starih ljudi se vedno lahko veliko naučimo.

To ni le oseba, ki ima demenco, to je, in predvsem to je, oče, mama, stara mama… Tisto, kar je vedno bila. Topla, zanesljiva, vztrajna. Čutna, jezna ali prestrašena… Naša. Če znamo biti pozorni na drobne trenutke, jih vidimo. Ne vidimo demence, temveč tiste dragocene trenutke, ko oseba z demenco reče kaj zares bogatega, neverjetnega. In to svojci povedo, to izkušnjo ima vsak, ki skrbi za osebo z demenco. Ko mama npr. hčerki kar naenkrat reče: “Kako si ti lepa deklica.”, pa ji tega morda nikoli prej ni rekla. Ob takih trenutkih se splete prav posebna vez, ki temelji na globokem sočutju.

Kako se lahko vsak od nas že sedaj začne spreminjati, da bo lahko začel oblikovati svojo optimistično starost?

Kakšno starost boš imel, je odvisno od vsakega trenutka, ki ga živiš že sedaj. Življenje je potrebno živeti, da ga lahko spoznaš. Bolj polno kot je, lepša in polna bo tvoja starost. Ne vemo, kakšna bo. Lahko pa vsak dan sproti živimo in ustvarjamo vedno boljše odnose zato, da bo polna, čustvena in živeta tudi starost. Da bo duhovno polna in vedno prežeta z odnosi.

Na starost se umirimo. Pride trenutek, ko se zavedamo, da bo kmalu prišlo slovo. Ko moramo ovrednotiti svoje življenje, svoje odnose. Če smo živeli spoštljivo, iskreno, bomo to lažje storili.

Čedalje pogostejše so razlage, pa tudi raziskave, da je demenca odraz življenja, da je odraz potlačenih čutenj, dogodkov, nekaj, kar je potrebno pozabiti. Ne skrivajmo se pred lastnimi čutenji, nič nam ne bodo storili. Živimo polno, čustvujmo, govorimo, se povezujmo in si večkrat kaj lepega povejmo. Trenirajmo hvaležnost, radost, veselje, pozitivno naravnanost. In če nam ne uspe – nič hudega, sprejmimo tudi tisto, kar bi najraje zbrisali in poskusimo znova in znova. Vse je naše. Kot je rekel Mali princ: “Biti moramo potrpežljivi, da lahko udomačimo tisto, kar je naše.”

Kje lahko zainteresirani preberejo več o vašem delu in kako lahko z vami navežejo stik?

V letu 2019 sem izdala svojo prvo knjigo: Popolna ljubezen, s podnaslovom Ali popolna ljubezen obstaja? Nagovarjam teme navezanosti v družini, partnerstvo in odnose. Knjiga je dragocena ravno z vidika ohranjanja odnosov, razumevanja lastnih vzorcev in kako narediti odnose čim bolj polne. Vesela sem ponatisa v letu 2020.

Več o meni si lahko preberete na moji spletni strani, redno objavljam kolumne v domžalskem časopisu Slamnik. Sem moderatorka na forumu Med.over.net, kjer vodim forum: Starejši so modrejši. Vse aktualne tematike objavljam tudi na moji FB strani: Družinska terapevtka Lidija Bašič Jančar, na Instagram profilu: terapevtka lidija basic jancar in na Linkedinu pod mojim imenom. Vsekakor pa lahko vsi zainteresirani vzpostavijo stik z mano preko e-maila ali telefona.

Avatar
Avtor : eDemenca