V starejših letih se krog prijateljev, sorodnikov, znancev in sosedov začne počasi krčiti. Novi ljudje vstopajo v življenje starejše osebe vedno redkeje, saj je starejšim osebam težje spoznati nove znance in oblikovati nova prijateljstva. Največkrat je temu tako, predvsem zaradi ozke socialne mreže, težav z zdravjem in zmanjšano gibljivostjo. Pomanjkanje stikov z družinskimi člani in izguba bližnjih oseb, pogosto starejšim osebam povzroča občutek osamljenosti.

Odgovor na zmanjševanje osamljenosti nudi program Starejši za starejše. Upokojene strokovnjakinje Slovenske filantropije in Zveze društev upokojencev Slovenije so leta 1995 pričele razvijati projekt medsebojne pomoči starejših, da bi lahko čim dlje ostali v domači oskrbi.

Pogovarjali smo se z ga. Rožco Šonc, vodjo programa Starejši za starejše, v okviru Zveze društev upokojencev Slovenije.

 

Ali lahko predstavite Zvezo društev upokojencev Slovenije?

Zveza društev upokojencev Slovenije -ZDUS, združuje 13 Pokrajinskih zvez društev upokojencev – PZDU z več kot 500 društvi upokojencev iz celotnega območja države. Poslanstvo ZDUS je, če povem najbolj na kratko, zastopanje pravic in interesov upokojencev, skrb za izboljšanje gmotnega položaja upokojencev in starejših, humanitarno poslanstvo z medsebojno prostovoljsko pomočjo in skrb za aktivno in čim bolj zdravo preživljanje časa po upokojitvi ter medgeneracijsko povezovanje.

Kako in kdaj se je oblikoval program Starejši za starejše?

Program je nastal na predhodnih delnih raziskavah, ki so pokazale in potrdile želje starejših ostati čim dlje v domačem okolju in potrebo po zagotavljanju različnih oblik pomoči in storitev, ki bi jim to zagotavljale. Projekt je zorel do leta 2004, ko je bilo za njegovo implementacijo potrebno zagotoviti mrežo izvajalcev, ki bi dosegli starejše na celotnem območju države. Tako mrežo izvajalcev je projektu lahko zagotovila le ZDUS s svojo mrežo več kot 500 društev upokojencev. Leta 2004 je bil projekt preizkušen v društvih upokojencev Kog in Optimisti, leta 2005 pa je v program vstopilo prvih 16 društev upokojencev z nekaj več kot 190 prostovoljci. Po tem letu se je projekt širil z vstopanjem novih društev, ki je z leti zaradi trajnosti izvajanja prerasel v program in ga danes izvaja 297 društev upokojencev.

Kaj je namen, cilj programa, komu je namenjen?

Srž programa je ugotoviti potrebe po vrstah pomoči in storitev z namenom, da se z izvedbo in organizacijo potrebnih pomoči, omogoči starejšim ostati čim dlje v domačem okolju. Program je namenjen vsem starejšim od 69 leta naprej , ki živijo doma, mlajšim pa če so bolni ali invalidni. Vključitev starejših od 69 let naprej temelji na ugotovitvah predhodnih raziskav, ki so pokazale, da se potrebe po pomoči pogosteje pojavljajo po 70 letu starosti. Sedaj po letih izvajanja, prostovoljke pogosto povejo, da 70 letniki še ne potrebujejo pomoči in res je veliko takih, pa vendar analize programa kažejo, da je vseeno pri 70 letih, 10-12 % takih, ki pomoč že potrebujejo. Take, ki pomoči še ne potrebujejo z veseljem vabimo v svoje vrste, saj nam prostovoljcev z empatijo do medsebojne pomoči primanjkuje, pa tudi v aktivnosti programov aktivnega in zdravega preživljanja časa. Možnosti za vključitev v programe društev je res veliko.

Kdo so prostovoljci, ki obiskujejo starejše?

Prostovoljci programa Starejši za starejše, so ljudje z veliko začetnico. So ljudje, ki so pripravljeni deliti svoje znanje, svoj čas, del svojega srca. So solidarni, etični in z empatijo do soljudi nudijo pomoč. Prav te vrednote prostovoljstva, so bile prepoznane kot nekaj izjemnega v evropskem prostoru in utemeljitev za nagrado: “Državljan Evrope 2017”, ki jo je Evropski parlament podelil Zvezi društev upokojencev Slovenije za program “Starejši za starejše”. Predlagatelja nagrade sta bila EU poslanca Ivo Vajgl in dr. Igor Šoltes.

Kdo najpogosteje izrazi željo po druženju?

Potrebe po druženju so ena od najpogosteje izraženih želja, saj kažejo na prisotno osamljenost in izključenost iz družbe. Po upokojitvi se zoža socialna mreža, pojavijo se omejitve glede materialnih možnosti in nastopi osamljenost, ki lahko pelje v vrsto zdravstvenih težav in socialno izključenost. V analizi programa je 32% vključenih odgovorilo, da se počutijo osamljene in med njimi je 22% takih, ki živijo v samostojnem gospodinjstvu. Med izvedenimi in organiziranimi pomočmi je druženje na prvem mestu, kar potrjuje zgornje podatke. Osamljenost je pogostejša pri ženskah.

Kakšen je odziv starejših, ko jih obiščejo vaši prostovoljci?

Odzivi so pri prvem obisku zelo različni; od nezaupanja, dvomov ali je še kdo, ki misli na starejše, ali je prostovoljstvo in pomoč poslanstvo društev, prijaznega sprejema, pa tudi do zavrnitve, da so še »mladi« in se ne želijo vključiti. Tako je pri vzpostavitvi prvega obiska in kontakta s prostovoljcem, kasneje pa se stkejo vezi zaupanja in prijateljstva. Veliko je odvisno od predhodne seznanitve uporabnikov o samem programu, ali ima program podporo pri županu in je o programu bila obveščena lokalna javnost. Seveda pa je pri tem pomemben tudi pristop prostovoljca in prav temu namenjamo veliko pozornosti na izobraževanju in usposabljanju prostovoljcev.

Koliko obiskov letno naredijo prostovoljci?

Letno opravimo 110.000 do 120.000 obiskov, vsak prostovoljec posamezno pa 30 -35 obiskov.

Ali lahko opišete kako poteka povprečen obisk vašega prostovoljca?

Prostovoljci opravljajo obiske po načrtu in dinamiki obiskov, ki jih pripravi društveni koordinator. Prostovoljec napove svoj obisk, še posebej če gre za prvi obisk, oz. nista z uporabnikom še dogovorjena za termin obiska. Za sam obisk je po metodologiji programa načrtovan čas 1 ure. V primeru, da gre za prvi obisk, ko mora prostovoljec predstaviti sebe in namen in cilje programa, uporabnik pa izpolniti vprašalnik, da spoznano osebo, njegove želje in potrebe, pa obisk traja najmanj 1.5 ure. Obisk je namenjen pogovoru o počutju, o potrebah po pomoči, zadovoljstvu s pomočjo če jo uporabnik prejema. Seveda je za obisk potrebno upoštevati tudi čas prihoda in odhoda prostovoljca na obiska.

Se na terenu srečujete tudi z osebami z demenco, ki živijo v domačem okolju?

Seveda se srečamo tudi z osebami z demenco. V teh primerih se držimo doktrine, ki jo priporočajo strokovnjaki s poudarkom na primernem načinu komunikacije. Priporočamo povezavo in sodelovanje s prostovoljci. Naši prostovoljci pa imajo na izobraževanju pogosto temo o demenci- prepoznavanju le te –in ravnanju z osebami z demenco.

Kaj so najbolj pomembne izkušnje, znanje, ki ste jih pridobili tekom programa Starejši za starejše?

Pridobili smo znanja o psihologiji starejših oseb, o vrstah skupin starejših in njihovih značilnostih, o vrstah komunikacije, o značilnostih najpogostejših bolezni, paliativni oskrbi, socialni in zdravstveni zakonodaji. Opolnomočili smo več kot 1000 koordinatorjev in vnašalcev, uvedli program BOPRO o uporabi računalnika, e-pošte, interneta in pametnih telefonov. Praktično smo vpeti v obliko vse-življenjskega učenja. Predvsem pa nam analize programa kažejo realno sliko o gmotnem položaju upokojencev, njihovih potrebah po pomočeh in storitvah, kakovosti življenja, neenakosti povezani s krajem bivanja in še kaj.

Če bi starejša oseba želela, da jo pričnejo obiskovati vaši prostovoljci, kako lahko stopi v stik z vami? Lahko za prostovoljca zaprosijo tudi svojci starejše osebe?

Že sam program je zasnovan tako, da prostovoljci društva upokojencev, ki deluje v programu, poiščejo vse starejše osebe (+69 let), ki živijo na območju delovanja društva. Podlaga za obisk je evidenca članstva in spisek starejših, ki ga pridobijo na osnovi pogodbe sklenjene med društvom in občino, ko društvo izvaja določene naloge za potrebe občine. Pri tem seveda veljajo pravila, ki smo jim zavezani, vključno z vsemi ukrepi varovanja osebnih podatkov, tako po zakonu kot tudi direktivi, ki je stopila v veljavo z javnih naročil lani.

Seveda pa lahko vsak posameznik in svojci zaprosijo za obisk, na način, da se obrnejo na najbližje društvo upokojencev ali pa se obrnejo na strokovno službo programa na ZDUS,  tel. :051 442 496 ali sabina.crnila@zdus-zveza.si. Strokovna sodelavka bo prosilca povezala z društveno koordinatorko programa, s katero bosta ugotovila pogoje in možnosti obiskovanja.

Avtor : Petra eDemenca