Zakaj se pri svojcu, ki skrbi za osebo z demenco, lahko pojavi jeza?
Najpogosteje se to dogaja zaradi spoprijemanja s simptomi demence in soočanja s težavnimi čustvi ter zaradi neprimernega odziva bližnje okolice. Mnogi mislijo, da je pri demenci najbolj izrazit in problematičen simptom izgubljanje spomina. Vendar se pri večini oseb z demenco med potekom bolezni spremeni tudi vedenje.
To je lahko za svojca, ki skrbi za osebo z demenco zahtevno, čustveno obremenjujoče in zelo stresno, saj so spremembe nepredvidljive, pri napredovanju bolezni pa lahko vedenje postane neprimerno, impulzivno, agresivno ali celo otročje. Zaradi vseh izzivov, ki se pojavijo zaradi tega, lahko svojci, ki skrbijo za osebo z demenco, postanejo nepotrpežljivi, razdraženi, razočarani in celo jezni. Za to je lahko kar nekaj razlogov.
Morda se stvari ne odvijajo tako, kot bi si svojci, ki skrbijo za osebo z demenco želeli ali pa nimajo nadzora nad tem. V vlogi negovalca se morda počutijo preobremenjene ali pa nimajo dovolj časa, da bi se posvetili svojemu življenju.
Dogaja se tudi, da ostali člani družine ali bližnji ne pomagajo ali celo kritizirajo njihova prizadevanja v vlogi negovalca. Lahko se pri osebi, ki skrbi za osebo z demenco, pojavijo nerealna pričakovanja do drugih, vključno do osebe z demenco in tudi do sebe.
Oseba z demenco morda ne zmore več opravljati lažjih aktivnosti, nenehno postavlja ista vprašanja, izgublja orientacijo in vse to lahko osebo, ki skrbi zanjo, prestraši ali razjezi.
Zamera zaradi zamenjave vlog
Nastane lahko zamera zaradi zamenjave vlog (odrasel otrok mora skrbeti za nemočne starše) ali pa zaradi nege svojca z demenco, s katerim se v preteklosti nista dobro razumela. Oseba z demenco se lahko zaradi nečesa jezi in s tem sproži tudi pri svojcu, ki zanjo skrbi, jezen odziv, ob tem pa se jeza lahko stopnjuje na obeh straneh.
Navadno to nastane zaradi netočnega razmišljanja, ko oseba, ki skrbi za osebo z demenco misli, da oseba z demenco počne nekaj namerno, samo da bi povzročila njeno jezo. Za obvladovanje jeze je pomembno, da se dobro zavedamo znakov jeze.
Jeza je naravno čustvo, vendar je pri tem pomembno, da z njo premišljeno upravljamo. Osebe z demenco so namreč zelo občutljive na razpoloženje drugih, posebej na osebe, ki zanje skrbijo. Če se oseba z demenco boji osebe, ki zanjo skrbi, lahko to negativno vpliva na odnos med njima, posledično pa na zaupanje. Če oseba, ki skrbi za osebo z demenco, ne zna obvladati jeze, lahko povzroči čustveno ali fizično škodljivo interakcijo z osebo z demenco, česar pa si nihče ne želi.
Zato je pomembno, da prepoznamo opozorilne znake jeze, da prilagodimo svoje razpoloženje, preden izgubimo nadzor.
Najpogostejši znaki jeze so: zasoplost, napete mišice, mravljinčenje v telesu, vozel v grlu, krči v želodcu, bolečine v prsih, glavobol, stiskanje pesti ali čeljusti, potenje, rdečica na obrazu, glasni govor, želja udariti bližnjo osebo, povečano kajenje, kompulzivno prehranjevanje, prekomerno uživanje alkohola.
Jeza se pogosto pojavi, ko poskušamo spremeniti določene okoliščine, ki jih ni mogoče nadzorovati, saj se pri skrbi za osebo z demenco soočamo s številnimi neobvladljivimi situacijami pri običajnih dnevnih dejavnostih, kot so oblačenje, kopanje in prehranjevanje.
Vedenja osebe z demenco ne moremo preprosto spremeniti, lahko pa se primerno odzovemo.
Nasveti za obvladovanje jeze svojcev, ki skrbijo za osebo z demenco
Eden najučinkovitejših načinov za obvladovanje jeze je, da se poučimo o bolezni. Razumevanje simptomov in vedenja, ki so povezani z demenco, nam lahko pomaga, da pristopimo k osebi z demenco z več potrpljenja in empatije.
Pomembno je vedeti, da oseba z demenco ne more nadzorovati vedenja, ki ga povzroča demenca.
Ne poskušajmo osebe popravljati in jo postavljati v resničnost, če je odtavala v preteklost. Ne prepirajmo se z njo o nepomembnih stvareh, kot je datum ali ura in rezervirajmo si več časa za oblačenje in prehranjevanje.
Ne pozabimo, da se oseba z demenco pogosteje odziva na naše občutke, kot pa na naše besede, zato iščimo načine, da bomo čim bolj umirjeni, saj si bomo s tem pridobili njeno sodelovanje.
Vadimo empatijo, saj je to bistvena veščina pri soočanju z osebo z demenco.
Zapomnimo si, da je vedenje osebe posledica bolezni in ne napada na nas. Poglejmo stanje s perspektive osebe z demenco in potrdimo njena čustva, tudi, če jih ne razumemo. Z vadbo empatije lahko zgradimo zaupanje in izboljšamo odnos.
Ohranjajmo rutino pri osebi z demenco, saj ji na ta način zagotavljamo orientacijo in varnost, s tem pa tudi umirjenost, sebi pa zmanjšamo obseg dnevnih odločitev in negativnih odzivov ter možnosti za nepredvidene situacije in jezo.
Ohranimo smisel za humor, saj bo življenje z osebo z demenco prijetnejše, če se bomo vsake toliko časa dobro nasmejali, s tem pa bomo odgnali tudi stisko ali jezo na obeh straneh.
Skrb za svojca je lahko stresna in naporna in ob tem zlahka pozabimo skrbeti zase. Čeprav morda težko najdemo čas, da se osredotočimo nase in na svoje potrebe, je zelo pomembno, da to storimo, da preprečimo nepotrebno jezo in izgorelost.
Bodimo pozorni na položaje, ki nas običajno razjezijo in se naučimo prepoznati opozorilne znake jeze. Šele ko se teh znakov zavedamo, lahko začnemo z dejavnostmi za obvladovanje jeze.
Ne komplicirajmo, saj je poenostavitev lahko rešitev za mnoge težave.
Spremenimo svoje misli tako, da zmanjšamo stres in se fizično umirimo.
To nam bo dalo možnost, da na situacijo pogledamo bolj objektivno in se bolj nadzorovano odzovemo.
Naše razmišljanje pogosto vpliva na naše počutje, zato zberimo svoje misli in izločimo nekoristne miselne vzorce. Namesto da prekomerno posplošujemo, na primer: “To se vedno dogaja”, raje pomislimo, da se to ne dogaja ves čas. Včasih se stvari ne zgodijo, kot si želimo, včasih pa se.
Namesto da vedeževalsko napovedujemo negativen izid v prihodnosti, kot je misel, da svojec z demenco ne bo želel ostati v dnevnem varstvu, raje vprašajmo svojca ali pa to možnost celo preizkusimo.
Ko začutimo napetost ali jezo, uporabimo eno od sprostitvenih tehnik. Lahko začnemo šteti od ena do deset, nekajkrat globoko vdihnemo, zapremo oči in ostalo. Da ne izgubimo nadzora, ki bi ga lahko pozneje obžalovali, se raje odmaknimo od situacije, vzemimo odmor, da umirimo sebe in osebo, za katero skrbimo.
Če imamo občutek, da bo oseba užaljena, če zapustimo sobo, lahko rečemo, da moramo na stranišče. Lahko pokličemo prijatelja, lahko meditiramo, lahko zapojemo ali prižgemo radio in poslušamo glasbo.
Uporabimo tehnike pozitivne komunikacije za sporazumevanje z osebo z demenco.
Govorimo počasi in jasno, uporabljajmo preprost jezik in odločno komunikacijo. Tako bomo lažje izražali svoje potrebe in želje, hkrati pa spoštovali potrebe in želje drugih. Dobra komunikacija lahko zmanjša jezo, saj nam omogoča, da se izrazimo tako, da drugim pomagamo razumeti svoje omejitve in potrebe.
Zavedajmo se svojih meja in poiščimo zunanjo podporo, saj je pogovor in deljenje občutkov z drugo, zaupanja vredno osebo ali osebo v podobni situaciji, odličen način za sprostitev jeze in stresa, ob tem pa morda pridobimo tudi koristne nasvete ali informacije.
Besedilo: Apolonija Rajh, dipl. soc. geront. (VS)
