Pozitivni, zdravilni učinki druženja človeka z živalmi so znani že stoletja. Živali so zvesti prijatelji, ki brezpogojno sprejmejo človeka takšnega kot je. Njihov sproščen odnos, brezbrižnost za status, videz, čustveno stanje, bolezen, v človeku vzbuja pozitivno energijo. Druženje in opazovanje živali nam daje občutek miru in veselja. S svojimi vragolijami in obnašanjem, pa nas marsikateri domači ljubljenček nasmeji do srca.

Domače živali so lahko odličen partner za starejše ljudi, zdravilne učinke imajo tudi na dementne osebe. Spremembe se kažejo predvsem pri tisti, ki trpijo zaradi osamljenosti, neaktivnosti, upada motivacije.

Tokrat smo se pogovarjali z Moniko Rijavec, direktorico Zavoda PET. Zavod, ki se ukvarja s posredovanjem s pomočjo psov kot del terapevtskega procesa za izboljševanje kakovosti človekovega življenja. Svoje terapije in aktivnosti izvajajo tudi v domovih starejših občanov.

 

Za začetek če lahko predstavite Zavod PET, zakaj PET?

PET so začetnice, ki kratko in jasno predstavijo, kdo smo – Pasja Enota Terapevtov. Če pa gremo še globlje v pomen, pa PET predstavlja področja našega dela in jih je prav tako pet:

AAT – Animal Assisted Therapy – terapija s pomočjo psa,
AAA – Animal Assisted Activity – aktivnost s pomočjo psa,
AAE – Animal Assisted Education – izobraževanje s pomočjo psa,
READ® Reading Education Assisted Dogs, branje s pomočjo psa (kot terapija ali kot aktivnost),
Poslušam za PET.

Prav tako PET daš, za odlično opravljeno delo, PET je blazinic na pasji tački, PET je najboljša ocena v šoli (mi jih med drugim tako radi prejemamo, kot delimo), to PET v angleškem jeziku pomeni božati, ljubkovati, kar med drugim počnejo uporabniki z našimi kužki, a PET v angleškem jeziku pomeni hišni ljubljenček, kar naši kužki tudi so in PET je prijateljev v zbirki knjig pisateljice Enid Blyton, v kateri skupina otroških detektivov razkriva male in velike skrivnosti pod budnim očesom njihovega psa. Torej, več kot dovolj razlogov, da smo si nadeli tako ime.

Kakšen pravzaprav je terapevtski pes? Kako pridobi takšen naziv?

Terapevtski pes deluje v procesu izvajanja posredovanja s pomočjo psa kot motivator in prav zaradi njih se uporabniki veliko raje potrudijo, da kar se da dobro opravijo dodeljene naloge ali vaje.
Posredovanje s pomočjo psa je posredovanje, ki namensko vključuje psa, kot del terapevtskega procesa ali izboljšanja kakovosti človekovega življenja tako na psihičnem kot tudi fizičnem področju. Že iz tega kratkega opisa je jasno, da za izvajanje posredovanja s pomočjo psa ni primeren vsak pes, kot tudi ne človek. Pri psu ni pomembna pasma, temveč značaj in določena znanja. Pes mora sam iskati stik s človekom, biti mora potrpežljiv, stabilen, zelo toleranten, razumeti se mora tudi z drugimi živalmi.

Primernost psa za opravljanje posredovanja s pomočjo psa preverimo najprej na posebnem testiranju, ki ga opravijo naši kinološki inštruktorji – evalvatorji. Pes mora biti ob testiranju star najmanj 1 leto, testira pa se poslušnost, vodljivost psa, reakcije na različne dražljaje, različna razpoloženja, kako se obnaša ob določenih medicinskih in delovnih pripomočkih in še kup različnih situacij, s katerimi se lahko kasneje srečuje pri opravljanju dela. Poleg tega morata skupaj z vodnikom dobro sodelovati, predpogoj pa je, da naloge opravlja z veseljem in brez prisile. Če je po testiranju pes (in tudi vodnik, s katerimi opravimo temeljit pogovor in mora imeti tudi izredno razvit socialen čut) ocenjen kot primeren, sledi izobraževanje vodnika in šolanje psa ter opravljanje pripravništva v različnih ustanovah, seveda ob prisotnosti mentorja in strokovne osebe. Po opravljenem pripravništvu, ki traja vsaj 25 ur (to traja ponavadi kako leto, saj lahko terapevtski par izvaja posredovanje maksimalno 2× tedensko po 1 uro) sledi teoretični in praktični del izpita, s katerim vodnik in pes pridobita naziv »terapevtski par«. Vodnik pa licenco za izvajanje dejavnosti v okviru Zavoda PET, ki je veljavna dve leti.

Vodniki morajo licenci navkljub potem redno obnavljati in nadgrajevati znanje, kot tudi znanje psa in seveda upoštevati pravila, ki jih je Zavod postavil za izvajanje dejavnosti. Pomembno je, da so psi zdravi in negovani, zato so psi 2x letno veterinarsko pregledani, vodniki pa morajo pred obiski negi psa posvečati še več pozornosti kot običajno in ob vsakem prvem obisku ustanove vodnik odgovorni osebi ustanove tudi predloži veterinarsko spričevalo psa, ki to izkazuje. Prav tako pse Zavod vsakoletno zavaruje proti tretji osebi.
Poleg vsega naštetega mora vodnik že pred pričetkom testiranja predložiti Zavodu tudi potrdilo o nekaznovanosti ter potrdilo, da pes ni zaveden v registru nevarnih psov.

Zakaj ravno pes?

Pes je človekov najboljši prijatelj. Človeku že od nekdaj pomaga pri najrazličnejših dejavnostih (paša ovc, lov, iskanje in reševanje pogrešanih,…) in dandanes v marsikateri družini govorijo o psu kot o družinskem članu.

V tujih državah je vključevanje psov (in drugih živali) v programe različnih ustanov dobro sprejeto. Tudi v Sloveniji se vedno bolj zavedajo pozitivnih učinkov živali na ljudi in strokovne ustanove (bolnišnice, šole, vrtci, domovi za starejše občane in ostali zavodi) vedno bolj podpirajo vključevanje tovrstnega posredovanja v svoje delo, saj so rezultati resnično zavidljivi.

Vendar pa ne more vsakdo opravljati takšnega dela in ni vsak pes primeren za takšno delo.

Koliko terapevtskih parov je aktivnih v vašem Zavodu PET?

Trenutno v zavodu deluje 21 terapevtskih parov in 29 terapevtskih parov – pripravnikov.

Posredovanje s pomočjo psa izvajate tudi v domovih starejših občanov, kakšni so odzivi starejših na terapevtskega psa?

Stanovalci domov se naših obiskov iskreno razveselijo, sploh tisti na negovalnih oddelkih, ki nimajo možnosti izhoda. Zavedati se je potrebno, da je nekaterim obisk terapevtskega psa edini stik z zunanjim svetom in jim to resnično veliko pomeni. Kar tudi iskreno pokažejo, pa naj gre za »iskrice v očeh« ali pa solzo sreče, ki priteče ob božanju prijaznega kosmatega bitja, ki je prišel na obisk k njim. Ko sem sama s svojo pokojno terapevtsko psičko Bello prvič obiskala dom starejših občanov, so se vsi želeli fotografirati z njo in z veseljem smo jim seveda ustregli. Presenečenje me je čakalo takoj ob naslednjem obisku, ko sem ob več kot 10 posteljah zagledala njihovo skupno fotografijo. Neprecenljivo!

Je pa potrebno povedati, da se lahko v domovih starejših občanov izvaja terapija s pomočjo psa ali pa aktivnost s pomočjo psa. Terapija s pomočjo psa je ciljno usmerjeno posredovanje, v katerem je pes, ki ustreza določenim merilom sestavni del procesa, izvajajo pa jo za to usposobljeni strokovnjaki v okviru svoje stroke (npr delovni terapevt, fizioterapevt ipd), ki točno določi cilj terapije ter beleži napredek in se izvaja v daljšem časovnem obdobju. Izvaja se lahko individualno ali v skupini. Aktivnost s pomočjo psa pa je posredovanje, ki zagotavlja možnosti za motivacijske, izobraževalne, rekreacijske in/ali terapevtske koristi, s katerimi izboljšamo kakovost življenja. To izvajajo za to posebej usposobljeni strokovnjaki in/ali prostovoljci skupaj s psi, ki ustrezajo določenim merilom. Cilji niso točno določeni, beleženje napredka ni obvezno, vsebina obiska je lahko tudi spontana, lahko gre tudi samo za enkraten obisk. Izvaja pa se prav tako individualno ali skupinsko. S posredovanjem s pomočjo psa lahko pomagamo ljudem različnih starosti, ki se srečujejo z določeno težavo, omejitvijo ali obolenjem, je pa seveda predpogoj, da ta oseba najprej psa sprejme. Redko se zgodi, da posameznik tovrstno pomoč zavrne, večinoma z veseljem sodelujejo, saj je take vrste terapija za posameznika ali skupino prijetna, sproščujoča, mi pa seveda upoštevamo njihove želje in sposobnosti. Rezultati in učinki pa so resnično navdušujoči in to je tisto, kar vse nas motivira, da še bolj zagreto in s še večjo vnemo nadaljujemo tovrstno poslanstvo.

Kako vaše delo sprejemajo svojci, skrbniki starejših oseb? Strokovnjaki?

Redko se zgodi, da srečamo svojce, saj se naši obiski izvajajo planirano in takrat ni predvidenih drugih obiskov. Se je pa zgodilo, da če smo že naleteli na kakšen obisk, je v trenutku, ko je starostnik zagledal psa, odpravil svojce, češ, zdaj imam jaz poseben obisk in se nimam več časa ukvarjati z vami, pridite prosim naslednjič. Že iz tega je razbrati, koliko jim ti obiski pomenijo in kako resno nekateri jemljejo take terapije. Prav tako podpora med strokovnjaki različnih strok vedno bolj raste in vedno raje posegajo po tovrstni »alternativi« ravno zaradi prej omenjenih rezultatov, ki jih posredovanje s pomočjo psov dosega. Na naraven in za nekoga, ki tega ne pozna, precej enostaven oz. sproščen in simpatičen način pridemo dosti hitreje do želenega cilja in napredka pri uporabnikih. Dosti bolj zabavno in lepše je npr. česati psa od glave do repa s krtačo v roki in se zraven še pogovarjati z njim kot npr. poslušati fizioterapevta, da moraš 20× ponoviti gib oz. vajo, ki ti jo on pokaže, mar ne?

Kdo sestavi vsebino terapije, ki jo potem izvajate?

Kadar se izvaja terapijo s pomočjo psa, program sestavi strokovna oseba, ki pozna uporabnika, njegove omejitve, bolezni, poškodbe… Strokovna oseba določi tudi cilj, ki ga potem skupaj s terapevtskim parom poskuša doseči, npr. izboljšanje gibljivosti določenega sklepa, spodbujanje kognitivnih funkcij, izboljšanje motorike ipd. in napredek tudi beleži. Vodnik terapevtskega psa ji pri tem samo pomaga z usmerjanjem, predlogi in različnimi idejami, kako bi s terapevtskim psom na najboljši način in za psa najmanj stresen prišli do želenega cilja, saj vodnik svojega psa najbolje pozna in točno ve, kaj bo pes z veseljem naredil, kaj zna, česa ne zna ali zmore, koliko neugodna bi bila morebiti določena situacija za psa in tako naprej. Pri izvajanju našega dela je potrebno upoštevati kup dejavnikov, na katere sicer niti pomislili ne bi (npr. različne vonjave v prostorih ustanove, hrup, gneča…), vplivajo pa zelo na kvaliteto opravljanja pri posredovanju s pomočjo psa in na kar moramo biti predvsem vodniki, ki smo tukaj tudi v vlogi advokatov svojih psov, zelo pozorni.

Zakaj menite, da je žival pomembna v življenju starostnika in čemu so namenjena terapevtska srečanja pri starejših osebah?

Vsak je imel v svojem življenju kakšno izkušnjo z živaljo, veliko jih je živelo po kmetijah, kjer so bile živali del njihovega vsakdana. V institucionalnem okolju in s starostjo tega ni več, ostajajo pa spomini. Obisk terapevtskega psa obudi te spomine, olajša marsikatero bolečino ali pa jim povrne voljo do življenja in to je neprecenljivo. Prav tako skrb za hišnega ljubljenčka pripomore k pogostejšim socialnim stikom, kar je pri mnogih kar velik problem – socialna vključenost, družabništvo. Stik s psom zmanjšuje stres, blagodejno vpliva na razpoloženje, pomaga pri vzdrževanju osnovnih dnevnih aktivnosti, fizični kondiciji, komunikaciji, ustvari neko domačnost.

V starosti je pomembno, da se starostnik vključuje v aktivnosti, ki mu omogočajo, da ostane vitalen in zdrav. In ravno obisk terapevtskega psa pripomore k izboljšanju mnogoterih opisanih situacij. Ob prisotnosti terapevtskega psa, se starostniki dosti raje in bolj potrudijo, da opravijo določeno nalogo, nekaj, kar bi sicer zavračali, ob psu postane opravilo lahko in ga naredijo z veseljem. Prav tako se npr. pri mnogih izboljša tudi osebna higiena, ker vejo, da so psi negovani in čisti in sami sledijo temu, saj se želijo za psa potruditi. Pes je torej tisti, ki motivira, pes je glavni »krivec«, da se starostniki z veseljem potrudijo zase, ker želijo psu ustreči, zanj biti lepi, v kondiciji, nič ni težko dvakrat pomisliti in spodbuditi sive celice, da bo le lahko ustregel psu in ga ob koncu terapije pohvalil in nagradil z dodatnim priboljškom.

Ali izvajate tudi individualna terapevtska srečanja v domačem okolju starostnika?

Ne, vse obiske izvajamo le v institucijah, s katerimi imamo podpisan dogovor o medsebojnem sodelovanju na področju prostovoljstva. Poudariti je potrebno, da smo vsi člani Zavoda prostovoljci. Terapije izvajamo v svojem prostem času, brez pričakovanega plačila in nas kot Zavod, ki izvaja organizirano prostovoljstvo, k temu zavezuje tudi zakonodaja, ki jo je seveda potrebno upoštevati in spoštovati.

Kakšne imate izkušnje pri delu z dementnimi osebami? Kako se odzivajo na terapevtskega psa?

S svojo pokojno terapevtski psičko sva bili prvi, ki sva pričeli z izvajanjem terapije s pomočjo psa v Psihiatrični bolnišnici Idrija, na gerontopsihiatričnem oddelku. In najin prvi, neuradni obisk je bil na varovanem oddelku za dementne, s celotnim konzilijem v ozadju. Šlo je za čisto spontani obisk oddelka, poskusno, da vidijo predvsem člani konzilija ter strokovno osebje reakcije in vpliv obiska terapevtskega psa. In situacija, ki jo ne bom pozabila nikoli je bila resnično navdihujoča. Z Bello (tako je bilo ime moji labradorki) sva pristopili do gospe, ki je samevala na stolu, resnično brez izraza na obrazu, gledala v eno točko in ni reagirala na nič. Osebje mi je prej zaupalo, da je gospa že čisto odsotna, se ne pogovarja z nikomer, obraz je postal praktično »okamenel«, brezizrazen. Jaz sem počepnila k njej, jo prijazno ogovorila, Bella pa ovohala in s smrčkom dregnila v njeno roko, češ »Pobožaj me, jaz sem tukaj, k tebi sem prišla«. Nekaj trenutkov sem jo prijazno ogovarjala, zraven tudi Bello, s svojim pogledom sem bila osredotočena na Bellin smrček in roko gospe. Čez nekaj trenutkov pa sem zaslišala šepetanje v ozadju: “Lej, pogledala je Bello, lej, zasmejala se je…”. V istem trenutku sem pogledala gospo in gospa je imela najbolj prijazen izraz na obrazu in NASMEH na licu. Zame je bila naloga izpolnjena, srce pa napolnjeno s tako radostjo, da ne znam opisati. Člani konzilija so mi takrat povedali, da je bila to reakcija po več mesecih čiste otopelosti, odsotnosti.

Kasneje sva z Bello pričeli z izvajanjem terapije na tem oddelku, izvajali smo skupinske terapije z dementnimi in depresivnimi pacienti. Kdaj se je našel kdo, ki sprva ni želel sodelovati, je pa želel vsemu navkljub biti del skupine. Zanimivo je to, da oditi pa ni želel, čeprav sprva ni hotel sodelovati. Očitno radovednost in pasji kožuh premagata vse ovire. Na koncu se je izkazalo, da je bila takšna oseba odlična za sodelovanje in najbolj zagreta pri izvajanju nalog.

In še nekaj: navkljub temu, da sva delali z dementnimi osebami, so osebe vedele, da je ona Bella oz. da je njeno ime Bella, jaz pa sem bila vedno »Kdo ste pa vi?«. »Ah, jaz sem nepomembna.« Mislim, da sem s tem odgovorila na vaše vprašanje.

Katere so pomembne izkušnje, ki ste jih pridobili pri delu z dementnimi osebami?

V bistvu je najbolj pomembna izkušnja pri delu z dementnimi prav vzporednica, ki jo lahko potegnem med dementnimi osebami in psi. Oboji živijo tukaj in zdaj. Na to pa mi, ki nam zdravje trenutno še dobro služi v tempu življenja prepogosto pozabljamo. Ali se sprašujemo in sekiramo za nazaj, zakaj nismo nečesa storili drugače, navkljub temu, da tega ne moremo več spremeniti, ali pa se obremenjujemo za vnaprej, kaj bo. V vsem tem pa nam sedanjost pred očmi enostavno beži. Sama večkrat rečem prijateljem: “Zgledujte se po psih”. Oni uživajo v tem trenutku, skupaj z nami in ne razmišljajo o ničemer drugem. So tukaj in zdaj. In popolnoma isto je pri dementnih ljudeh, pa čeprav iz drugega vzgiba in razloga. Tukaj in zdaj.

Imajo tudi starejši psi demenco? Kako jim lastnik lahko pomaga?

Žal lahko demenca prizadene tudi pse, ki se kaže prav tako kot pri človeku v spremembi vedenja, razpoloženja, zmedenosti… In popolnoma na enak način mu lahko pomagamo kot človeku: nuditi mu moramo občutek varnosti, biti moramo potrpežljivi, izvajati čim več različnih vaj, ki psu pomagajo pri ohranjanju psihične in fizične kondicije. Doma po potrebi preuredimo stanovanje, da ga zavarujemo pred kakšnimi poškodbami, držimo se nekega urnika, najpomembnejše pa je – tako kot pri človeku – da mu vsemu navkljub še naprej, če ne še bolj, izkazujemo svojo ljubezen, prijateljstvo in spoštovanje. Saj si ga za vse, kar nam v svojem (pre)kratkem življenju, ki nam ga podarijo, nedvomno zaslužijo.

 

Fotografija: Marko Šinkovec in Branka Foršček.

Avtor : Petra eDemenca