Glasba v nas vzbudi telesni in vedenjski odziv, spremlja nas skozi veselje in žalost, ponuja zabavo, povabi na ples, v nas sproži močna in globoka čustva, prikliče spomine in poveže ljudi.
Pogovarjali smo se z Mihaelo Kavčič, profesorico razrednega pouka in glasbeno terapevtko IK. Kot terapevtka vodi skupino v Domu Marije in Marte v Logatcu. Svoje izkušnje v glasbeni terapiji pri delu z osebami z demenco je nabrala tako doma kot v tujini.
Kaj je pravzaprav glasbena terapija?
Definicija glasbene terapije, ki jo je podalo Svetovno združenje za glasbeno terapijo (WFMT, 1997) se glasi: “Glasbena terapija je uporaba glasbe in/ali glasbenih elementov (zvok, ritem, melodija, harmonija) s strani kvalificiranega glasbenega terapevta, s klientom ali s skupino, v procesu, ustvarjenem za omogočanje in spodbujanje komunikacije, odnosov, učenja, mobilizacije, izražanje, samo-organizacije in drugih relavantnih terapevtskih ciljev z namenom, da bi zadovoljili fizične, čustvene, mentalne, socialne in kognitivne potrebe. Glasbena terapija spodbuja razvoj možnosti in/ali rehabilitacijo funkcij posameznika, tako da le-ta lahko doseže boljšo intra in interpersonalno integracijo in s tem izboljša kakovost življenja skozi preventivo, rehabilitacijo ali obravnavo.” Ko govorimo o glasbeni terapiji govorimo torej o “strokovni praksi, v kateri ima osredno vlogo trosmerni proces med terapevtom, klientom in glasbo. Uporaba glasbe nudi klientom varen komunikacijski prostor, kjer se lahko srečajo s svojo stisko, jo izrazijo, preoblikujejo in ozdravijo.” (Š. L. Knoll, 2014) Poznamo različne oblike in metode glasbene terapije. Pri nas izvajamo predvsem aktivno obliko.
Kdo vse lahko sodeluje pri glasbeni terapiji? Ali so kakšne omejitve?
Za osebe, ki se vključijo v glasbeno terapijo uporabljamo ime klient, tako kot v večini drugih evropskih držav. Nekateri včasih besedo klient zamenjajo z besedo uporabnik ali pacient.
Glasbeni terapevti delamo z različnimi klienti oz. klientskimi skupinami; od prenatalne dobe, prek otrok, mladostnikov, odraslih, starejših, starostnikov, vse do paliativne oskrbe, do konca življenja človeka. Za vstop v terapevtski proces za klienta ni potrebno glasbeno predznanje, igranje inštrumenta ali druge glasbene veščine.
Fotografija: Michael Hagedorn, Jan Sonntag pri delu z osebami z demenco.
Kdaj ste se prvič srečali z glasbeno terapijo pri delu z osebami z demenco?
V drugem letniku študija glasbene terapije na Inštitutu Knoll v Kranju, sem za svojo polletno prakso izbrala Dom starejših v Logatcu. Tam so mi dodelili skupino petih oseb z demenco, v različnih fazah, z dvema oseba v paliativni oskrbi pa sem delala individualno. Ena oseba se naši skupini ni želela pridružiti; prišla je samo na eno srečanje (in kasneje tudi kmalu umrla), ostale štiri so ostale do konca. Z eno od teh oseb sem se v zadnjih srečanjih delala individualno, saj je prešla v zadnjo fazo demence in obisk skupine ni bil več mogoč.
Kakšni so odzivi oseb z demenco na glasbo? Jih glasba sprošča?
Morda najprej kratko opišem terapevtsko srečanje s skupino oseb z demenco. Srečanje se vselej začne z isto t.i. pozdravno pesmijo, ki si jo prav za ta namen izmisli terapevt. Pesem prevzame vlogo varnega okvirja srečanja, zato vsako srečanje tudi zaključimo s t.i. zaključno pesmijo. Znotraj varnega začetka in konca pa je prostor predvsem za improvizacijo; z glasom, glasbili, za petje pesmi. Ves čas srečanja je terapevt pozoren na to, da se osredotoča na preostale vire in zmožnosti posamezne osebe, da ponudi kontakt, sprejemanje in razumevanje, da omogoči komunikacijo in dialog.
Z glasbili lahko improviziramo na določeno temo (npr. pomlad) in če je mogoče, po improvizaciji o glasbi in občutjih tudi govorimo. Pomladna glasba, ki smo jo ustvarili, lahko osebe pomirja, lahko pa vzbudi tudi celo vrsto drugih občutij, tudi težkih. Prav taka občutja (če so izrečena ali ne) so lahko tema srečanja. Namen in cilj glasbene terapije ni razvedriti ljudi, jih spraviti v dobro voljo… Seveda se vse to lahko zgodi in velikokrat se. Zame je pomembno, da je terapevtsko srečanje priložnost, kjer lahko klienti izrazijo svojo stisko, kjer ni prepovedanih tem, kjer lahko glasno pojemo, kričimo ali sedimo v tišini. Ta je pomemben del srečanja.
Kakšne učinke ima glasbena terapija na osebe z demenco? Ali vpliva tudi na njihovo kognicijo?
Številne raziskave potrjujejo, da glasba neposredno spodbuja čustva, kar se odraža v fizioloških odzivih organizma. Čustva, ki jih doživljamo ob poslušanju ali izvajanju glasbe, vzburjajo globje, limbične možganske strukture. Del limbičnega sistema predstavljata hipokampus in amigdala. Za amigdalo velja, da je močno povezana s čustvovanjem in spominom. Prek amigdale dostopamo do človekovih čustvenih stanj in zapisov.
Seveda pa prav preko besedil pesmi ali asociacij, ki se porajajo bo glasbi, neposredno vplivamo tudi na spomin. Večkrat se ob določeni pesmi, zaradi besedila ali melodije, zbudijo deli življenjske zgodbe osebe z demenco. In jo je zmožna in pripravljena tudi ubesediti.
Kaj jim je še posebej všeč?
Odvisno od posameznika in skupine. Osebe, s katerimi delam, rade pojejo, rade tudi improvizirajo, ko spoznajo, da lahko uporabljajo glasbila, čeprav jih ni nikoli nihče učil igrati.
Kako se osebe z demenco povezujejo v glasbeni skupini?
Predvsem se povezujejo s pomočjo glasbe. Odvisno tudi od stopnje demence. Na eni od skupin sta se dve gospe, obe v začetni fazi demence, začeli družiti tudi izven naše skupine, čeprav sta veljali za zelo izolirani osebi. Večkrat sta po skupini šli v skupni prostor na čaj ali kavo in še dolgo klepetali.
Katere vse inštrumente se uporablja pri glasbeni terapiji?
Moj prihod v Dom je skoraj nemogoče spregledati. Kitara na hrbtu, na ramah dve vreči malih inštrumentov, ukulele, včasih prinesem še prenosne klaviature. Od malih inštrumentov uporabljam: zvončke, metalofonske ploščice, različne ropotulje, tolkala (bobne), činele, kraguljčke, triangel, orglice… Iste inštrumente uporabljam tudi z drugimi klienti oz. klientskimi skupinami. Kadar delam z otroki, uporabim še več tolkal. Glasbila so namenjena vsem. Vsak lahko igra, udarja, tolče, vleče po strunah. Predvsem pa pri delu s starejšimi uporabljamo glas, petje.
Fotografija: Borut Žigon
Kakšni so cilji glasbene terapije?
Glasbeno terapevtsko srečanje ima svoj namen, cilj, strukturo, a tudi prostor za nepredvidljive dogodke in vsebine. Nekateri strokovnjaki zagovarjajo idejo, da je potrebno na srečanju dovoliti prostor spontanosti in ustvarjalnosti, obenem pa nuditi ritualizirano obliko srečanja, saj slednja omogoča varnost. Z njimi se še kako strinjam.
Cilji glasbene terapije pri starejših osebah so: pomoč pri ravnanju z omejitvami, izgubami, boleznimi, pri psihičnih in socialnih spremembah. Še posebej pri osebah z demenco pa omogočanje doživljanja celovitosti in koherence, čeprav gresta doživljanje sveta in doživljanje oz. dojemanje sebe drugih vedno bolj vsaksebi.
Menite, da bi bilo koristno, če bi bila glasbena terapija na zdravniški recept?
Prednost glasbene terapije »na recept« vidim v dostopnosti. Če bi bila glasbena terapija na recept, bi do nje lahko prišel vsakdo. Še posebej tiste najbolj ranljive skupine ljudi. Tako pa je v Sloveniji večina glasbeno terapevtskih srečanj samoplačniških, kar mnogim oteži možnost obravnave. Predvsem bi bilo dobrodošlo, da bi »na recept« imeli glasbene terapevte v institucijah; v domovih starejših, v bolnišnicah, v varstveno delovnih centrih, v hospicih.
Lahko z nami delite kakšno dobro prakso iz Nemčije?
V Nemčiji je glasbena terapija razvita že desetletja. Običajno je, da ima dom starejših zaposlenega vsaj enega glasbenega terapevta. V nekaterih delih, v Hamburgu na primer, glasbene terapije ne nudijo zgolj določenim posameznikom oz. manjšim skupinam, ampak izvajajo obliko glasbene terapije, ki je namenjena vsem stanovalcem doma. Na hodniku takega doma stoji večji klavir in glasbeni terapevt tam igra za stanovalce, ki v prostoru na koncu hodnika ravno zaključujejo z obedom. Nekdo od stanovalcev se pridruži terapevtu in predlaga pesem. Tak način dela je razvil glasbeni terapevt, dr. Jan Sonntag s sodelavci. V živo doživeti takšen način dela je res navdihujoče. A je ob tem pomembno vedeti, da so tudi v Nemčiji začeli z osnovno obliko glasbene terapije in kasneje iskali, razvijali še drugačne pristope. Ta je eden takšnih.
Ali se vam zdi pomembno, da se v domačem okolju osebam z demenco tudi poje, predvaja glasbo? Kakšni bi bili koristni napotki za svojce, ki skrbijo za osebe z demenco, v domačem okolju?
Osebe z demenco so izredno občutljive na vzdušje v okolju. Naj bo to domača soba, domača hiša ali pa soba, hodnik v domu za starejše, kjer bivajo. Zanje je lahko zelo moteč že hrup, ki prihaja z zgornjega nadstropja. In jih vznemiri. Ali pa poljubna glasba z radijske postaje, govorjenje, ki prihaja iz televizorja. Zato je dragoceno za osebo z demenco, če imamo le možnost, izbrati glasbo, za katero vemo, da osebi veliko pomeni. Da jo je v mladosti poslušala ali pela. Lahko izdelamo zgoščenko s tako izbrano glasbo in jo predvajamo osebi. Tudi petje je odlična izbira. Poleg pesmi, ki je za osebo z demenco pomembna, gre tudi za odnos, ki nastaja med dvema, ki pojeta. Morda je to edini trenutek v dnevu, ko se npr. hčerka poveže s svojo dementno mamo.
Fotografija: Michael Hagedorn, Jan Sonntag pri delu z osebami z demenco.
Ali nudite tudi zasebne glasbene terapije (na domu osebe)?
Da, glasbeno terapijo nudim tudi na domu. Glasbila na terapije nosim s seboj, zato ni ovire, da ne bi šla tudi k nekomu na dom, če je pripravljen na srečanje. Včasih je domače okolje še primernejše za terapevtsko delo. Vanj lahko vključim tudi svojce, česar pri delu v Domu starejših običajno ne morem. Včasih nekateri svojci niti niso dobro seznanjeni, da njihov bližnji obiskuje glasbeno terapijo. Se trudim, da bi na različne načine informirala svojce o tem.
Delujete pod imenom Ad libitum, kje vas zainteresirani lahko najdejo?
Ad libitum je glasbeni pojem, ki ga najdemo v notnem zapisu in pomeni prosto, po želji izvajalca. Zdi se mi najboljši način opisa tega, kar je sestavni del glasbene terapije. Osnova glasbene terapije je namreč terapevtski odnos. Na tej osnovi vsi ostali glasbeni elementi najdejo svoje mesto v prostoru. Režijo pa ima klient. On je na nek način »dirigent« srečanja.
Več informacij zainteresirani dobijo preko: info@adlibitum.si.
