Na kakšen način osebe z Alzheimerjevo boleznijo izgubljajo spomin in kako v komunikaciji z njimi preusmeriti pozornost?
Alzheimerjeva bolezen je oblika demence, ki prizadene največ populacije, od 60-80% vseh oseb z demenco ima Alzheimerjevo bolezen. Eden izmed prvih delov možganov, ki so prizadeti, je hipokampus. Hipokampus in z njim povezane strukture so odgovorni za oblikovanje spomina.
Poznamo dva sistema: dolgoročni spomin ter kratkoročni oziroma delovni spomin. Dolgoročni – zavedni (deklarativni) spomin temelji na dejstvih in dogodkih iz preteklosti. Poškodbe v tem predelu možganov navadno močno vplivajo na novejši spomin. To je izredno pomembno za razumevanje oseb z Alzheimerjevo boleznijo, saj pozabljajo na svojevrsten način.
S primerjavo bom poskušala pokazati, kako izguba spomina vpliva na doživljanje osebe, ki ima demenco.
KNJIŽNA POLICA
Predstavljajte si, da ste stari 80 let in da so spomini vašega življenja zbrani na knjižni polici . Za vsako leto ena knjiga. Najbolj sveži spomini so na vrhu knjižne police, najstarejši – spomini vašega otroštva – so na dnu.
Ko v vaše življenje pride demenca, vse skupaj malo premeša in pretrese. Pa ne kakorkoli, začne pri knjigah, ki so najbolj zgoraj. Zgornja polica s svežimi spomini se začne tresti in ljudje okoli vas opažajo, da ste nekam pozabljivi. Čez čas kakšna knjiga pade na tla, vaš kratkoročni spomin je prizadet. Ko knjige padajo na tla, se ne spomnite več, kaj se imeli danes za zajtrk, kje se bili včeraj.
Knjige s svežimi spomini so izginile in sedaj so vaša realnost starejši spomini. Ste v svojih šestdesetih ali sedemdesetih in naenkrat se odpravljate na kavico s prijateljico, ki je umrla že 10 let nazaj. Ne za vas, ker so ti spomini sedaj vaša realnost. Počasi tudi knjige s temi spomini popadajo na tla. Vmes se police seveda tresejo, kar pomeni, da ni jasnega prehoda med tem, česa se še spomnite in česa ne.
Spomini bledijo. Sedaj so vaša realnost spomini iz časa, ko ste bili stari 40 let. Po kosilu se ozrete na uro in ugotovite, da morate nujno po otroke v šolo. Hitro se oblečete in hitite pojasnjevat sorodnikom ali negovalcem, da morate po otroke v šolo. To je sedaj vaša realnost. Kaj naredite, če vas ne spustijo po otroke v šolo? Če vas prepričujejo, da ni tako? Kaj bi naredili vi, če bi vas nekdo prepričeval, da nimate treh svojih otrok v šoli in da ne boste šli ponje? Bi se strinjali? Ali bi v resnici protestirali, bili morda agresivni in jezni na ljudi, ki vas prepričujejo v drugačno realnost?
Primerjava izgube spomina s knjižno polico se na srečo ne nanaša tudi na izgubo sposobnosti ali spretnosti. Prav tako pri tej primerjavi ne gre vseh tipov demenc metati v isti koš. Moramo se zavedati, da gre pri zgornji primerjavi največkrat za Alzheimerjev tip demence, kjer je otežena sposobnost pomnjenja in priklica dokaj svežih informacij ali dejstev oziroma je izguba spomina najbolj očiten znak.
Oseba z demenco je velikokrat lahko tesnobna, jezna, zmedena in prestrašena. Če se vživimo v osebo in v njeno doživljanje, nam je to lahko v veliko pomoč pri razumevanju in nadaljnjem ravnanju. Prepričevanje ne pride v poštev, zato uporabimo tehnike za preusmerjanje. Gre za tehnike, kjer preusmerimo pozornost iz situacije, ki povzroča strah, jezo, tesnobo in posledično nevaren ali neželen odziv, na bolj prijetno situacijo.
KOMUNIKACIJA IN PREUSMERITEV POZORNOSTI
Kriseman (2019) naniza sedem predlogov za preusmerjanje oseb z demenco:
1. Ocenimo okolje
Je soba pretopla ali premrzla? Je okolje hrupno ali je pomirjujoče? Velikokrat mislimo, da je z osebo z demenco kaj narobe, pa gre v resnici samo za to, da oseba ne more na pravi način izraziti tegobe ali pa ne najde besed za to. Pri skrbi za osebo z demenco izhajamo iz sebe. Pa vendar: smo mi oblečeni v mrzli sobi, oseba pa ima na sebi samo spalno srajco? Se mi v veliki instituciji lahko orientiramo, oseba z demenco pa težko pride že do jedilnice? Zakaj je tako? Je torej res ‘problem’ v osebi, ali lahko prilagodimo okolje?
2. Ne poskušamo pojasniti in utemeljiti.
Velikokrat želimo osebi z demenco pojasniti, zakaj se kakšna stvar sme ali ne, zakaj je primerna ali ne in zakaj v resnici realnost ni taka, kot misli ona. Kriseman predlaga, da raje nagovorimo čustva za temi dejanji. Na primer: oseba z demenco poskuša stalno imeti zaprta vrata, mi pa ji pojasnjujemo, da nekdo poskuša vstopiti in da ne sme zapirati vrat. Gre morda za to, da se oseba ne počuti varno in jo je strah? V tem primeru ni potrebno reči: »Verjamem ti, da se ti to res dogaja«. Lahko rečete preprosto: »Žal mi je, da se ti to dogaja. Kaj lahko naredim, da se boš počutil/-a bolj varno?«. Tako oseba z demenco ve, da ste na njeni strani in da vam lahko zaupa.
3. Gremo ven
Preprosta navodila, preprosta izvedba. Menjava okolja, svež zrak in narava preusmerijo miselni tok in blagodejno vplivajo na možgane.
4. Preusmerimo osebo na izvajanje aktivnosti, ki je njej pomembna.
Denimo, da je imel nekdo 50 let enako jutranjo rutino (oblačenje, zajtrk, umivanje zob in britje), na stara leta pa se preseli v neko ustanovo in se vse to spremeni. Recimo, da je bil nekdo celo življenje menedžer in je planiral delo drugih in si vse zapisoval v tabele, da je imel pregled nad vsem, sedaj pa vsak dan dobi druga zdravila ob drugem času in nima tega pregleda. Dejanja in rutine, ki so za osebo z demenco pomembne, mnogokrat izhajajo iz njene preteklosti in tovrstno znanje nam pri preusmerjanju osebe z demenco lahko pomaga. Morda je oseba kot mlada rada pletla in jo to pomirja. Morda je na domačem vrtu vedno grabila listje. Lahko s tovrstno aktivnostjo ‘ubijemo dve muhi na en mah’? Preusmerimo osebo in ji zagotovimo zadovoljstvo ob izvajanju aktivnosti?
5. Naš jezik in dejanja so enostavna in preprosta.
Povejte eno stvar naenkrat, saj imajo osebe z demenco zelo pogosto težave s procesiranjem in zato potrebujejo več časa. Je drugače, če rečemo: »Gremo se umivati.«ali »Gospod pridite na stranišče, da si boste umili glavo, se obrili in stuširali«?
6. Naša retorika je povezovalna: središče debate prenesemo nazaj na osebo.
Če oseba z demenco noče jesti, je k temu ne silimo. Namesto tega jo spomnimo na to, kako je včasih naredila res dobrega piščanca v omaki ali pečenko. Ali kako je vedno rad jedel ribe, ki so jih s prijatelji ujeli v bližnjem ribniku. Tako spodbudite pozitivna občutja in lepe spomine. Malo kasneje lahko osebo spet spomnite na hrano in ji preprosto predlagate, da gresta skupaj na sendvič. Vsakdo raje je v družbi, kot pa sam.
7. Za pomiritev osebe uporabimo dotik.
Potrebno je poudariti, da osebe z demenco v tem obziru niso nič drugačne od ostalih ljudi. Nekdo ima rad dotik, spet drug ne. Potrudimo se, da uporabimo objem, božanje, držanje za roko kot tehniko za preusmerjanje in pomirjanje, če le osebi to prija.
Potrebno je poudariti, da neka tehnika ne bo vedno prišla prav, zato je dobro imeti na zalogi več tehnik. Bistvo vseh sedmih je, da je v središču naše pozornosti oseba z demenco, njeno doživljanje in naš trud, da bi jo razumeli. To vsekakor ni lahko naloga, zato nove tehnike vedno pridejo prav.
Piše gostujoča strokovnjakinja: Petra Benedičič, dipl. delovna terapevtka
