V Domu sv. Jožef so v Sloveniji prvi, ki načrtno vpeljujejo metodo montessori za starejše in osebe z demenco v vsakodnevno aktivnost in življenje oseb v njihovem domu.

»Pomagaj mi, da naredim sam« je glavni in vodilni motiv pedagogike montessori.

O tem, kako je Dom sv. Jožef vpeljal metodo, ki je svetovno rabljena na področju otroške pedagogike v delo s starejšimi in osebami z demenco smo se pogovarjali s Saro Črepinšek, delovno terapevtko, ki je kot prva iz Slovenije opravila izpit in s tem pridobila osnovni certifikat “Montessori Inspired Lifestyle TM” ter izpit za certifikat inštruktorja I. stopnje “Montessori Inspired LifestyleTM – trainer” pri “Center for Applied Research in Dementia, Ohio, USA”.

 

Za začetek če lahko predstavite Dom sv. Jožef.

Cerkev sv. Jožefa je na tem hribu prisotna že od davnega leta 1681, lazariste pa je sem povabil blaženi Anton Martin Slomšek leta 1852. Od leta 1997 se tu vrši intenzivna dejavnost duhovno prosvetnega centra (predavanja, kulturne prireditve), od 2003 orglarska šola, in od leta 2008 tudi varstvo starejših za 121 stanovalcev. Dom sv. Jožef je ustanovila Misijonska družba lazaristov, vodilo doma pa je graditi skupnost, kar daje poseben pečat.

Kaj sploh je metoda montessori?

Metoda montessori je način dela, ki v ospredje postavlja posameznika, njegove spretnosti, to kar še zmore in mu na njemu lasten način pomaga, da je čim bolj samostojen, da ima pomembno mesto v skupnosti, da s svojim delom prispeva v to skupnost in da ta skupnost njegov prispevek prepoznava kot pomemben. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je dr. Cameron J. Camp preko svojih otrok srečeval s pedagogiko montessori. Ker pa se je sam ukvarjal s starejšimi, ki so imeli demenco, je postal pozoren na filozofijo in način dela z otroci v montessori vrtcih. Preko raziskav in prakse je pedagogiko montessori prilagodil za delo s starejšimi in osebami z demenco.

Metoda montessori za starejše in osebe z demenco. Od kje ideja in želja, da ste v svoje delo vpeljali to pedagoško metodo, ki je bila prvotno razvita za otroke?

V Sloveniji je veliko dobrih praks za delo s starejšimi in osebami z demenco, ki se v poplavi slabih novic kar nekako izgubijo. S sodelavci smo se že prej izobraževali na tem področju, vendar smo iskali način dela, ki bi bil blizu našim vrednotam, da bi ga nekako začutili da “paše” k nam. Seveda je bilo v začetku nekaj skepse v smislu, kaj ni dovolj že to, da mnogo ljudi misli, da so starejši, sploh pa ljudje z demenco kot otroci, a sedaj bi pa še pedagogiko montessori vpeljevali. Vendar nam ta ideja ni dala miru. Zato smo se odločili za izobraževanje V Franciji, kjer pa so se nekatere predstave in prepričanja o delu z osebami z demenco podrle, kot hišica iz kart. Sedaj se po tem načinu trudimo delati že četrto leto. Proces je dolgotrajen in zajema vse zaposlene, saj ni dovolj, da ljudem samo ponudiš drugačne materiale, temveč je potrebna osebna sprememba. Potreben je razmislek kako jaz pravzaprav dojemam starejše in ljudi z demenco. Kaj si jaz mislim o njih in o tem kaj zmorejo? Kako sem jih jaz opredelil, popredalčkal? Ko jim ponudite izbiro se vedno dogajajo zelo zanimive reči.

Svoj certifikat ste pridobili v Ameriki, se Vam zdi, da so pri delu s starejšimi in osebami z demenco pred Evropo? Se veliko bolj zavedajo problematike starajoče se družbe in demence?

Morda imajo močnejše znanstveno ozadje, več ljudi raziskuje to področje, sicer pa menim, da imajo ravno tako kot mi največ težav pri vpeljevanju znanstvenih dognanj v prakso. Ravno tako kot mi se srečujejo s predsodki v glavah ljudi. Kar pa se sistema domov tiče bi si pa upala trditi, da smo na boljšem. Tam si bivanja v domu ali varovanih stanovanjih ne more vsak privoščiti, pri nas vendarle še država/občina nekoliko poskrbi ali pomaga pri tem. Pri nas imate v domovih fizioterapevte in delovne terapevte, tam samo v najdražjih ustanovah. In ravno tako kot pri nas imajo ustanove, ki daleč presegajo običajne standarde in so primer odličnosti in na drugi strani domove, ki to niso. Zagotovo pa namestitev v katerokoli obliko varstva starejših v ZDA, daleč presega ceno, ki jo je potrebno plačati v Sloveniji. In njihove, pregovorno višje plače, ne odtehtajo razlike v ceni.

Kaj so temeljni načini dela, ki jih uporabljate pri metodi montessori za starejše in osebe z demenco?

Maria Montessori je med drugim izpostavila “Karkoli storite namesto njih, jim s tem nekaj vzmete”. In to je naše vodilo. Spodbujati samostojnost, da stanovalci to kar še zmorejo, počnejo čim dlje. Da ustvarimo okolje, ki to omogoča in podpira. Nekateri stanovalci preselitev v dom dojemajo kot zadnjo postajo in vir obupa. Mi jim želimo pomagati, da bi s svojimi darovi in spretnostmi še naprej dejavno sooblikovali skupnost v kateri živijo. Nekateri našo ponudbo sprejmejo, drugi pa tudi ne. Vendar je to izbira, ki jo spoštujemo. In izbira je tudi glavno vodilo metode montessori. Dopustiti, da imajo kljub starosti, onemoglosti, takim in drugačnim težavam, še vedno možnost odločati o tem kaj se bo z njimi dogajalo.

Kakšna so temeljna načela dela z metodo montessori?

Dvanajst načel metode montessori za starejše in osebe z demenco je dr. Camp izpeljal iz 8 načel pedagogike montessori. Pojavljajo se razne izpeljanke, vendar mi sledimo tistim, ki jih je postavil dr. Camp. In sicer:

– da naj bi bila aktivnost za posameznika smiselna;
– da posameznika vedno povabimo k sodelovanju;
– da vedno ponudimo izbiro;
– govorimo manj in več demonstriramo;
– gradimo na tem kar posameznik še zmore;
– se prilagodimo tempu posameznika;
– da ponudimo poznane in estetske materiale, namige, pripomočke;
– da pripravimo takšne dejavnosti, kjer posameznik uporablja roke;
– da aktivnost pripravimo tako, da je mogoče stopnjevanje od lažjega k težjemu, od konkretnega k abstraktnemu in obratno;
– da razdelimo opravilo na manjše dele;
– da se zahvalimo za sodelovanje in vprašamo, če bi posameznik želel še kdaj sodelovati ter
– da razmislimo ali je bil posameznik resnično vključen.

Sliši se preprosto in vsak bi lahko dejal, da dela tako, vendar so podrobnosti tiste, ki delajo montessori način dela tako drugačen od drugih. In kot sem dejala na začetku, do prave spremembe mora priti najprej v glavi.

Kako vzpostavite pravo okolje v domu? Ste naredili kakšne posebne spremembe v prostorih kjer bivajo osebe z demenco?

Okolje je vse s čimer se srečuje uporabnik. To okolje, kot sem že prej omenila naj bi spodbujalo in vzdrževalo samostojnost stanovalca, kar v praksi pomeni pustiti mu, da stori kar še zmore sam in tega je več kot si mislimo. Pomeni, da stanovalca ne počešemo, samo zato ker bo to hitreje, temveč damo priložnost, da to stori sam in vmes postorimo kaj drugega. Pomeni biti nenehno pozoren na male priložnosti, na primer, da sam zapre vrata za seboj, da si sam natoči čaj, da sam poje svoj obrok, da se sam pelje na telovadbo, če to seveda zmore. Dejansko počnemo preveč stvari namesto njih samo zato, ker domnevamo, da tega ne zmorejo. Pa ni vedno čisto tako. Kot vidite so to male stvari, na katere redko pomislimo, pa so po mojih izkušnjah še kako pomembne.
Druga stvar, ki se tiče oblikovanja okolja so namigi, da so ljudje lažje samostojni, na primer priponke z imeni, ustrezno označevanje prostorov in omar. Vendar ne gre za to, da je ena rešitev ustrezna za vse uporabnike. To je izrazito individualno delo, ki terja svoj čas. Na primer, ko smo delali pesmarice, smo pripravili dve vrsti. Eno z večjimi črkami, in eno z manjšimi. Odvisno od tega, katero velikost črk naši stanovalci lažje berejo. Skupaj s stanovalci smo pripravili tudi koledar z dejavnostmi, datume na njem menjajo stanovalci sami in podobno.
Tretja pomembna stvar je poznati stanovalca, kakšna je njegova osebna zgodba, kaj prinaša s seboj v našo skupnost. Katere so tiste zgodbe v njegovem življenju, ki vplivajo na to kdo on je. Včasih so to drobne stvari, katerih ne poznajo niti svojci. Nekdo se na primer boji vode in nihče nam ne zna povedati zakaj. Vendar je za nas to pomemben podatek, kader želiš človeka umiti ali kopati. Takšni podatki nam pomagajo pri iskanju ustrezne rešitve za tega človeka.
Četrta pomembna stvar, ki se tiče okolja, pa se nanaša na odnose, ki jih stanovalci gradijo med seboj. Skrbeti za drugega in dopustiti, da drugi skrbijo zate. Ko na primer stanovalka sešije blazine, ki jih bodo uporabljali vsi, ki hodijo k telovadbi. Tako se okolje v nekem smislu nenehno spreminja in te spremembe so včasih skoraj nevidne, a pomembne.

Kateri načini dela se še posebno dobro obnesejo pri delu z osebami z demenco?

Poleg vsega zgoraj naštetega bi omenila še eno pomembno stvar, ki se tiče delovanja naših možganov. Spomin delimo na deklerativni in proceduralni. Pri čemer se deklerativni nanaša na vse tiste spomine, ki jih govorimo, ki jih moramo zavestno priklicat, se jih spomniti. In ta je pri demenci najbolj prizadet. Stanovalcu, ki si nekega podatka ne more več zapomnit, pomagamo tako, da ta podatek napišemo na list papirja in obesimo na mesto, ki si ga je izbral sam. Da bo ta podatek lahko vedno našel, ko ga bo potreboval.
Drugi pa je proceduralni spomin, ki pa je najdlje ohranjen in se nanaša na spomine, ki jih počnemo. Lahko bi rekli, rutiniran spomin, nezavedni spomin. Nanaša se na vse naše rutine in navade. In preko rutine se ljudje z demenco še vedno lahko učijo. Če vzamem zgornji primer, ko smo nekomu napisali informacijo na list in jo pripeli tja, kamor si je sam želel. Ta človek, ki ima demenco se ne bo spomnil, da ima to kar ga zanima napisano na listu, zato ga je treba vsakič, ko postavi isto vprašanje, peljati do tistega lista. Sčasoma to preide v navado in gre ta oseba sama do tistega lista. To smo že preizkusili in dejansko deluje. Ljudje z demenco se torej lahko učijo, vendar ne po klasični poti.

Ali lahko predstavite kakšno dobro prakso (primer), ki se je pokazala pri vašem delu?

Stanovalke, ki rade šivajo, so nam pomagale zašiti masažne vrečke; stanovalcu, ki je rad kmetoval smo priskrbeli kataloge z kmetijsko mehanizacijo, trgovki smo izdelali starinsko blagajno in skupaj preštevamo denar; gobarju smo izdelali različne aktivnosti na temo gob z recepti vred; gozdarju različne vrste lesa, da jih sortira po imenu ter zraven kartone z opisom vsakega izmed njih. V gozdu smo poiskali različno listje, jih plastificirali in jih lahko povezuje z lesom, ki ga drži v roki.
Pri nekaterih stanovalcih skupaj razvijamo rutino, da bodo uspešni pri stvareh, kjer želijo biti samostojni, drugim prilagodimo velikost črk v novicah, ki jih pripravljamo zanje in podobno. Kot vidite ne gre le zato, da pripravimo čim več različnih dejavnosti, temveč, da montessori vpliva na vse nivoje njihovega življenja. Od jutranjega vstajanja, oblačenja, umivanja, priprave jedilnice pa do vključevanja v razne skupine. Z učenjem na proceduralnem nivoju lahko tudi starejši z demenco osvajajo svojo novo okolico, pomagamo pa z prilagoditvami, ki olajšajo to navajanje.

Katero od montessori načel lahko svojci oseb z demenco uporabljajo v lastnem domu, pri skrbi za osebo?

Praktično vseh dvanajst, ki sem jih naštela prej. Je pa lažje začeti, če ti kdo o njih več pove in razloži na več primerih. Lahko se z vprašanjem obrnejo na nas in bomo skušali pomagati.

Imate tudi montessori blog in izobraževanja, lahko poveste kaj več?

Lani smo s francoskim podjetjem AG&D, ki zastopa dr. Campa v Evropi, podpisali pogodbo o zastopstvu za Slovenijo. Kar v praksi pomeni, da za območje Slovenije izvajamo strokovna in laična izobraževanja. Poleg tega pa dr. Camp letos junija zopet pride k nam in že sedaj vabim k prijavam na naši spletni strani. Točen datum bo sporočen naknadno, saj francosko zastopstvo ureja datume za predavanja dr. Campa za celo Evropo.
Bloge pa pišem z namenom, da se pojasni kakšna nejasnost ter širi znanje in ideja Marie Montessori.

Fotografija: Miha Lokovšek

Avtor : Petra eDemenca