Alzheimerjeva bolezen se kaže kot skupek simptomov slabšanja spomina, spremljajo pa jo tudi različne kognitivne motnje: otežena komunikacija in govor, slabša koncentracija, težave pri prepoznavanju predmetov in njihova uporaba, spremenjeno in nepredvidljivo vedenje, zmedenost in zbeganost (tudi v domačem okolju). Je napredujoča možganska bolezen, ki se začne z blagimi znaki. Svarilni znaki (spremembe), ki sporočajo, da se z osebo nekaj dogaja, ponavadi trajajo leto ali dve, preden oseba obišče zdravnika in prejme diagnozo. Začetne znake Alzheimerjeve bolezni se namreč zlahka spregleda, saj začetki spominjajo na normalno starostno pozabljivost in upočasnjeno delovanje osebe.
Izredno težko je natančno oceniti začetek razvoja Alzheimerjeve bolezni, saj so v trenutku, ko je postavljena diagnoza, možgani že poškodovani (kar pomeni, da je bolezen prisotna že precej let). Kaj je Alzheimerjeva bolezen?
Alzheimerjevo bolezen pozna ves svet.
Oseba se v začetku bolezeni zaveda, kako izginjajo njene spretnosti, opazi svoje pozabljivosti in napake, ki jih stori pri vsakodnevnih opravilih (znana rutina). Začetne znake oseba večkrat prikriva pred svojci, ali pa svoje napake, opazne spremembe, opravičuje z izgovori (utrujenost, starost, glavobol). Strah, pred tem kaj se z osebo dogaja in kam spremembe vodijo je tisto, kar osebo vodi v prikrivanje bolezni in skrivanje težav pred svojci. Izredno pomembno je, da smo osebi z Alzheimerjevo boleznijo v oporo, da sprejmemo bolezen in se osebe ne sramujemo.
Spremembe, ki jih povzroči Alzheimerjeva bolezen
Vsaka oseba doživlja in kaže, Alzheimerjevo bolezen malo drugače, odvisno je predvsem od njene starosti, zdravstvenega / fizičnega stanja, osebnosti, naravnanosti do življenja (optimist, pesimist), življenjskih bolečin (težkih preizkušenj) in okolja v katerem živi (odnosi med družinskimi člani, sorodstvene vezi). Staramo se tako, kot smo živeli – vsak se stara na svoj način.
Oseba, dan za dnem izgublja svoj spomin in pretekle dogodke, ki so krojili njeno življenje in jo naredili to kar je danes (osebna zgodovina). Alzheimerjeva bolezen osebi onemogoči razmišljanje o samem sebi, kar vodi v izgubo prepoznavanja samega sebe. Bolezen pušča za seboj posledice, ki so težko razumljive in zaradi katerih trpijo predvsem svojci oseb z Alzheimerjevo boleznijo.
Motnje delovanja možganov postajajo težje in težje, motijo vsakodnevna opravila, izražanje, presojo, komunikacijo, orientacijo (v času in prostoru) do trenutka, ko oseba ni več sposobna skrbeti zase oz. živeti samostojno. Dejstvo je, da je Alzheimerjeva bolezen počasi napredujoča (večletna) in neozdravljiva bolezen.
Vzrok Alzheimerjeve bolezni
Alzheimerjeva bolezen je bolezen in ne normalni del, posledica starosti. Vendar pa bolj kot se človek stara, večja je možnost, da se bo pri njem pojavila demenca. Število primerov s starostjo drastično narašča in se po 65. letu podvoji.
Pri Alzheimerjevi bolezni se v možganih pojavijo različne anomalije v nekaterih celicah možganov. Izguba živčnih celic se navadno začne v predelu hipokampusa, ki ima glavno vlogo pri spominu osebe. Zato se izgubljanje spomina pri osebi pokaže naprej.
V možganih, ki jih prizadene Alzheimerjeva bolezen, se tvori nenormalna oblika beljakovine amiloid, ki se nalaga v zunanjih plasteh možganov v skupkih. Skupki beljakovine amiloid škodljivo vplivajo na živčne celice ali nevrone, saj celice odmrejo in se sesedajo vase (odmiranje možganskih celic). Prizadeti nevroni začnejo tvoriti popačeno obliko TAU, ki povzroča spremembe v zgradbi celice (beljakovina TAU je zadolžena za vzdrževanje oblike živčne celice).
Nastanejo tako imenovane pentlje (odmrte živčne celice), ki so poglavitna značilnost Alzheimerjeve bolezni. Pri možganskem tkivu, ki ga je prizadela Alzheimerjeva bolezen so pod mikroskopom jasno vidne pentje in skupki beljakovine amiloid. Zaradi odmiranja živčnih celic se možgani skrčijo (atrofija), kar se kaže kot razširjene brazde v možganski skorji in povečanje možganskih prekatov (ventrikli).
Bolezni, ki se kažejo podobno kot Alzheimerjeva bolezen:
– motnje žleze ščitnice,
– starostne motnje sluha in vida,
– Parkinsonova bolezen,
– sladkorna bolezen,
– depresija,
– tumorji možganov,
– prekomerna in napačna uporaba pomirjeval, zdravil, se lahko pri osebi kaže kot kognitivni upad,
– pomanjkanje nekaterih hranil in vitaminov (vitamina B12, folne kisline)
-infekcije (pljučne, infekcije sečil).
Faze in trajanje Alzheimerjeve bolezni
Splošne faze Alzheimerjeve bolezni so:
-blaga faza (bolezen se težje odkrije, znaki se pripisujejo stresu, utrujenosti, staranju),
-zmerna faza (težave postanejo izrazitejše in jih ni več mogoče prezreti),
-težka faza (oseba ne more več skrbeti zase, bolezen je zelo napredovala in povzroča veliko težav na vseh življenjskih področjih osebe).
Alzheimerjeva bolezen navadno traja približno 8 let, razvija pa se lahko že 20 – 30 let pred prvimi opaznimi znaki bolezni. Alzheimerjeva bolezen sama po sebi ne povzroči smrti, ampak jo povzroči kombinacija, nazadovanje celotnega organizma. Običajno so usodne pljučnice, bronhialna vnetja, padci, rak, srčne bolezni, žilne bolezni ali pa možganske krvavitve.
Diagnoza Alzheimerjeve bolezni
Največkrat je oseba diagnosticirana z Alzheimerjevo boleznijo pozno (prepozno). Najpogosteje zato, ker oseba sama svoje težave pripisuje staranju, utrujenosti, stresu ali pa se boji diagnoze same. Zato je družina tista, ki mora na moteče spremembe reagirati in skupaj z osebo obiskati osebnega zdravnika. Diagnoza za vse v družini pomeni določeno olajšanje, saj težave in spremembe dobijo odgovor in razumevanje tega kar se dogaja. Z zdravnikom se pogovorite o znakih, spremembah, ki ste jih zaznali pri osebi in zaporedje sprememb, ki se dogajajo. Osebni zdravnik vam bo lahko svetoval, kako naprej in obrazložil, kaj je Alzheimerjeva bolezen.
Zdravila za Alzheimerjevo bolezen ni. Obstajajo pa zdravila, ki lajšajo in lahko izboljšajo določene znake bolezni, celo upočasnijo poslabšanje bolezni za nekaj let.
Kaj ostane …
Čustva so tista, ki ostanejo. Tudi, ko Alzheimerjeva bolezen že močno napreduje, oseba še vedno izrazito čuti in se odziva. Ko besede, dejanja in razum, odpovejo, ostanejo čustva in čutenje, na katera se oseba zanaša in na podlagi njih oblikuje odnose z okolico. Neverbalno izražanje oseba hitro zazna in nanj odgovori (pozitivno ali pa negativno). Govorica telesa, dotik, ton glasu, napetost, jeza, žalost, veselje, potrpežljivost … Imajo za osebo z demenco veliko več smisla, kot izgovorjene besede.
