Nedvomno delovna terapija stremi k temu, da bi oseba z demenco ohranjala ali ponovno dosegla najboljšo stopnjo svojega fizičnega ter psihičnega počutja – predvsem z opazovanjem in prilagajanjem okolja posamezniku. Delovni terapevt dnevno spodbuja še ohranjene sposobnosti osebe z demenco in osebo motivira pri aktivnostih in dejavnostih, ki bi lahko izboljšale njeno motoriko, kognitivne sposobnosti in socialne stike.
O tem, kaj je delovna terapija, na kakšen način v Psihiatrični bolnišnici Idrija obravnavajo starostnike z demenco in kako lahko delovni terapevt vpliva na ohranjanje aktivnega ter miselnega delovanja starostnika, smo se pogovarjali z diplomirano delovno terapevtko Anjo Pavšič. Po končani srednji zdravstveni šoli se je vpisala na študij delovne terapije na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani, ter se po diplomi zaposlila v Psihiatrični bolnišnici Idrija, kjer je zaposlena že 12-to leto. Kot sama pravi se ji zdi delo s starostniki nekaj posebnega, saj so prav le-ti zelo hvaležna “publika”.
V okviru Psihiatrične bolnišnice Idrija deluje – enota za gerontopsihiatrijo. Komu je namenjena?
Gerontopsihiatrični oddelek je namenjen zdravljenju akutnih duševnih motenj in stanj pri starostnikih. Oddelek je sestavljen iz dveh podenot, in sicer intenzivne (varovane enote) in odprte enote, s po 17 posteljami. Obe enoti sta med seboj povezani. Zdravljenje na oddelku je timsko. Zdravstveni tim je sestavljen iz dveh zdravnikov specialistov psihiatrije, dveh diplomiranih medicinskih sester, enajstih zdravstvenih tehnikov, dveh delovnih terapevtk in socialne delavke.
Kakšna je vloga delovne terapije in delo delovnega terapevta v sklopu enote za gerontopsihiatrijo?
Delovni terapevt je član multidisciplinarnega tima na gerontopsihiatričnem oddelku. Njegova vloga je spremljati pacientovo stanje tekom hospitalizacije, ga vključiti v delovnoterapevtsko obravnavo ter s pomočjo delovnoterapevtskih aktivnosti ohranjati in krepiti vitalnost miselnih procesov, senzornih zaznav in motoričnih funkcij tako, da lahko oseba z demenco ob odpustu v domače oziroma domsko okolje poskuša čim bolj samostojno živeti naprej.
Kaj vse delovni terapevt opazuje pri delu z osebami z demenco?
Delovni terapevti pri svojem delu uporablja različne ocenjevalne instrumente, za ocenjevanje pacientovih spretnosti oziroma težav. Veliko pacientov ima težave s spominom, zato se pri njih pogosto izvaja kratek preizkus spoznavnih sposobnosti (KPSS) in test risanja ure. Ocenjuje se še komunikacijske, interakcijske, motorične in procesne spretnosti.
Katere skupinske in individualne dejavnosti delovne terapije izvajate?
Na oddelku imamo urnik terapevtskih aktivnosti, ki ga prilagodimo glede na potrebe, ki jih imajo pacienti. Vsakodnevno po zajtrku pričnemo s skupinsko jutranjo telovadbo ter aktivnostmi za moč in gibljivost rok. Po potrebi nadaljujemo z individualnimi osebnimi aktivnostmi (umivanje zob, preoblačenje, britje, česanje …), nadaljujemo pa z različnimi kognitivnimi (individualnimi ali skupinskimi aktivnostmi), pri katerih s pacienti poskušamo ohranjati oziroma preprečevati kognitivni upad.
Pacienti so v različnih stadijih bolezni in nekateri zmorejo precej več kot drugi, tako, da je pogosto potrebno pacientu pripraviti individualno aktivnost, da je primerne težavnosti. Po zdravniški viziti imamo vsakodnevno še razne druge aktivnosti delovne terapije, kot so ustvarjalne, plesno – glasbene, komunikacijske, kognitivne in gibalne skupine. Na steni imamo velik “stenčas”, kjer se pacienti krajevno in časovno orientirajo.
Glede na interes pacientov občasno izvajamo tudi druge aktivnosti na samostojnem oddelku za delovno terapijo. Obiščemo knjižnico, v terapevtski kuhinji s pacienti pečemo piškote, kuhamo, sodelujemo v med-oddelčnih turnirjih v družabnih igrah, se udeležujemo kulturnih dogodkov v bolnišnici (potopisna predavanja, koncerti) in poskrbimo za zadovoljevanje verskih potreb.
Ko je primerno vreme, gremo na krajše sprehode po bolnišničnem parku, poslušamo ptičje petje, spijemo kavico na soncu. Kolegica na odprti enoti je v koordinaciji s prostovoljko društva PET organizirala srečanja s terapevtskim psom. Občasno izvajamo hortikulturne aktivnosti, presajamo rože, pomagamo na bolnišničnem terapevtskem vrtu. Zadnji dve leti pa imamo možnost v aktivnosti vključiti tudi lutki – dva terapevtska dojenčka in terapevtskega mucka. Zaradi epidemije smo program delovne terapije prilagodili ukrepom, ki nam jih narekuje bolnišnična epidemiološka služba.
Kako ravnate v primeru, če oseba z demenco, sodelovanje v aktivnosti zavrača?
Pri starostnikih, ki imajo težave z demenco pogosto, prihaja do nihanj razpoloženj in počutja. Pogosto so zmedeni, ne vedo, kje so in kaj hočemo od njih, ne znajo se izražati in zato se pogosto dogaja, da odklanjajo določene aktivnosti. Pa naj si bo to že pomoč pri izvajanju osebne higiene, hranjenju ali pa pri sodelovanju na terapevtskih skupinah.
S pacientom se poskušamo pogovoriti, mu na kratek in razumljiv način razložimo, kaj bi radi od njega in ga poskušamo povabiti k sodelovanju. Če aktivnost še vedno odklanja, ga pustimo nekaj minut pri miru in poskusimo čez čas. Če se še vedno ne strinja s sodelovanjem, počakamo še nekaj časa, pri prigovarjanju poskuša druga oseba, ali pa predlagamo drugo aktivnost. Pomembno je, da pacientov v nič ne silimo ter da za sodelovanje pridobimo njihovo privolitev.
Kaj je glavni cilj dejavnosti, ki jih izvajate?
Glavni cilj vseh delovnoterapevtskih aktivnosti, ki jih izvajamo s pacienti je zagotavljanje najvišje možne stopnje samostojnosti, funkcionalnosti in zadovoljstvo posameznika ter njihovih svojcev.
Imate na voljo tudi aktivnosti za svojce oseb z demenco?
Trenutno na oddelku ne potekajo aktivnosti za svojce. Pred leti je redno potekala skupina za svojce, v kateri so sodelovali zdravnik psihiater, socialna delavka, delovna terapevtka in medicinska sestra. Načrti za prihodnost pa so povezani z večjim sodelovanjem s svojci in vzpostavitvijo svetovalnega telefona.
Pri svojem delu uporabljate tudi terapijo z lutkami, ali lahko o tej terapiji poveste kaj več?
Pred dvema letoma se mi je ob hospitalizaciji pacientke, ki je ob sprejemu na naš oddelek s sabo prinesla manjšo lutko in jo ljubkovala, porodila ideja, da bi poskusili lutko uporabljati tudi pri naših pacientih. Poglobila sem se v strokovno literaturo na spletu in ugotovila, da je v tujini že stalna praksa, da pri dementnih, nemirnih osebah v terapevtske namene uporabljajo lutke otrok ali živali. Razne študije so pokazale, da lutke umirijo anksioznost, izboljšajo socializacijo, razpoloženje in apetit, ter celo zmanjšajo uporabo zdravil.
Lutke pomagajo starejšim, da se počutijo koristne in jim prinašajo srečne spomine na zgodnje starševstvo. Imeti lutko, za katero skrbijo, jim olajša občutek izolacije in žalosti, pri drugih izboljša komunikacijo, osebi, ki ne zmore verbalizacije pa lahko znova sproži govor. Lutkam pojejo, mrmrajo, jih ogovarjajo in crkljajo. Osebe so tako bolj mirne in srečne, ker imajo svojo zaposlitev. Nekatere pomiri, drugim pomaga zaspati, z njimi lahko preusmerimo pozornost.
Na oddelku imamo lutke, in ko se v zdravljenje vključi pacient, pri katerem zaznamo potrebo po uporabi terapevtske lutke, mu jo damo v uporabo. Pomembno je, da lutko (dojenčka ali mucka) pacientu predstavimo nehote (ga postavimo v prostor, preden oseba vstopi) in se pacient sam odloči, ali mu je lutka všeč ali ne. Če ga lutka ne zanima, ga ne vznemirjamo in mu dojenčka ne vsiljujemo. Lahko poskusimo kasneje, čez nekaj dni, tednov.
Z lutko ravnamo kot da je le-ta živa stvar. Poskušamo imeti čim bolj realistično lutko, vendar taka ne sme spuščati glasov, ker le ti lahko pacienta vznemirijo. Pri uporabi lutk na našem oddelku se je izkazalo, da pri pacientih lutke večinoma delujejo terapevtsko. Pacienti postanejo bolj sproščeni. Ko primejo dojenčka ali mucka, se jim obrazna mimika povsem spremeni, postanejo veseli, srečnejši. Z lutkami se pogovarjajo, jih ljubkujejo, pestujejo.
Drugim pa lahko lutke povzročajo breme, postanejo preveč zaskrbljeni in prezaposleni s skrbjo zanjo, spet drugi pa jih ne marajo, jih odrinejo ali celo vržejo proč. Hitro prepoznamo, kdo je včasih rad imel živali oziroma komu niso bile všeč. Na nas je, da ocenimo, komu terapevtske lutke pomagajo k boljšemu počutju in komu, so v breme.
Ob pomisleku, da bi bili svojci zaskrbljeni, da z uporabo lutk ponižujemo njihove bližnje, ker naj bi bile lutke igrače za otroke, je ob tem pomembno strokovno stališče, da je ob pojavu bolezni za posameznika najpomembnejše to, da se v trenutni resničnosti počuti varno in srečno, zato moramo včasih pomisliti tudi o nekonvencionalnih pristopih, kot so terapevtske lutke ter druge preproste dejavnosti, ki pacientom izboljšajo trenutno kakovost življenja.
Bi izpostavili še kakšno dobro prakso, terapijo, na katero se dobro odzivajo osebe z demenco in jo lahko uporabljajo tudi svojci v domačem okolju?
Vsak pacient ima svoje lastnosti, ki ga spremljajo že celo življenje, medtem ko drugim določene lastnosti prinese prav demenca. Starostnike z demenco poskušajte tudi doma zaposliti z aktivnostmi, ki so jih radi počeli nekoč, vendar pri tem poskrbite za varnost. Tako se bo starostnik počutil koristnega in bo zadovoljen.
Vključite jih lahko v lažja gospodinjska opravila, ročna dela … Naj naštejem le nekaj možnosti, ki jih lahko izvajamo tudi v domačem okolju:
Poslušanje glasbe, petje in ples – včasih se je veliko prepevalo in plesalo. Starostnikom sta melodija in besedilo ostala v spominu in če začnemo mi peti, se nam radi pridružijo. Prav tako je tudi s plesom.
Foto album s starimi slikami – ko že mislimo, da smo nekoga izgubili in z njim ne moremo več vzpostaviti komunikacije, poskusite z gledanjem starih slik in se pogovarjajte o osebah in dogodkih na sliki. Osebe se spomnijo raznih dogodkov, ki so na fotografijah in se o njih lahko pogovarjate.
Trening spomina, kognicije in koncentracije – za vzdrževanje kognitivnih funkcij in spomina je potreben trening. Le tega lahko izvajamo doma, s preprostimi nalogami. Reševanje križank, sudoku, računanje, branje knjig in časopisov, iskanje besed, igranje družabnih iger (kartanje, človek ne jezi se).
Izvajanje ročnih del – gospe so včasih rade pletle, kvačkale, klekljale, šivale. Če jim to omogoča vid, je to ena lepših aktivnosti, ki starostniku zapolni prosti čas in se počuti koristnega, saj dobi iz svoje dejavnosti lep končni izdelek.
