Babica Marica razmišlja drugače – Otroška knjiga

16,99

 

Babica Marica razmišlja drugače je ganljiva zgodba o spremembah, ki jih doživlja družina ob srečanju z demenco.

 

V zgodbi so skrita pomembna vprašanja o starosti, bolezni, družini, prijateljstvu in ljubezni, ki nam daje moč in pogum, da se spoprimemo s spremembami, ki jih bolezen prinaša v družino.

 

Srčnost in potrpežljivost Ane, vnukinje babice Marice, vas bo povabila v otroški svet, ki je večkrat prezrt in spregledan, ko se soočamo z boleznijo v družini.

 

Format: 22 cm x 22 cm
Obseg: 20 strani + vezna lista + trda platnica
Natisnjeno in izdelano v EU / Slovenija
Ilustracije so izdelane na tradicionalen način, čopič in akvarelne barve.
Cena vključuje DDV

 

Brezplačna poštnina!

Na zalogi

Kategorija:

Opis

Pripoved deklice Ane, glavne junakinje, je prežeta z ljubeznijo, zato to pomembno in še kako aktualno temo na lahkoten način približa tako otroku kot staršem in je hkrati čudovito izhodišče za pogovor o otrokovih občutkih, ki se porajajo s spreminjanjem družinskih odnosov.

 

Trenutno je v Sloveniji približno 33.000 oseb z demenco, število obolelih pa iz dneva v dan narašča. Do leta 2035 naj bi število po napovedih narastlo na 64.000 oseb. Tako tema hitro postaja vse bolj aktualna, tako na dnevni ravni kot tudi v otroški literaturi, saj se spremembe, ki bolezen spremljajo, tako ali drugače dotaknejo prav vseh družinskih članov.

 

Ob zahtevni skrbi za starostnika se včasih pripeti, da spregledamo otroško videnje in doživljanje sveta. Navdihujoči knjižni junaki pa hitro postanejo otrokovi prijatelji. Deklica Ana bo s svojim pogumom, ljubeznijo in vedrino navdušila vnuke in vnukinje … in starše.

 

O knjigi

 

Prof. dr. Zvezdan Pirtošek – Predstojnik Katedre za nevrologijo

 

Demenca – beseda, ki jo je v babičin karton zapisala zdravnica. Pred malo Ano, radovedno in razigrano, se je odstrl nov svet, v katerem njena ljubljena babica razmišlja in se obnaša drugače kot doslej. V knjižici nam Ana odkriva svoje čudenje in svojo žalost, a tudi svoje sprejemanje, razumevanje in končno tisto svoje spoznanje, ki se nas – posebej, ko ga izreče otrok – globoko dotakne: telo lahko onemore, misel otopi in spomin zbledi – ne pa prijateljstvo in ljubezen, ki ju bo Ana vedno čutila do babice.

 

Maja Črepinšek – Portal za skrbne starše, Moj malček

 

Ana je stara sedem let. Rada se smeji, rada poje in bere. In zelo rada preživlja čas z babico Marico. Babica ima ljubko majhno hišico, velik vrt, poln drobnih čudes, in prikupno psičko Stelo. Prejšnja leta, ko je Ana preživljala počitnice pri babici, se je babica z njo rada igrala, najraje da, sta veterinarki, ki na lastni kliniki pomagata ranjenim živalim. Veselilo jo je, če je Ano naučila česa novega, na primer, kako pogledati, ali je v nabiralniku pošta in kako se zalije roža, pa tudi plavati jo je naučila.

 

Letos pa se je vse spremenilo. Babica je pričela čudno razmišljati in se čudno vesti. Pozablja, kam je odložila očala, kar naprej sprašuje eno in isto vprašanje, pa tudi razjezi se hitro. Ko Ana zaupa mamici, da je zaradi babice večkrat žalostna, se mamica odloči, da bo odpeljala babico k zdravniku.

 

Topla zgodba Petre Boh pripoveduje o začetku demence skozi oči otroka. Demenca ljubih domačih otroke namreč prestraši in razžalosti, saj ne morejo razumeti osebnostne spremembe in vzroka zanje. Če pa doumejo, da gre za bolezen, in če jim povemo, kako lahko bolniku pomagajo in ga morda celo včasih razvedrijo, jim je mnogo laže. Srčna slikanica s prijaznimi, sončno optimističnimi ilustracijami Andreje Karba bo v oporo, tolažbo in tudi za navdih, kaj lahko kljub vsemu storimo za najdražje, ki se izgubljajo v svetu, ki jim ga demenca prične barvati s sencami tujosti, da bodo še občutili varnost in ljubezen družine. Toplo priporočam!

 

Ajda Lalič – Učiteljica otrok s posebnimi potrebami

 

Aktivnosti ob branju knjige.

 

Tudi demenca je tema, o kateri se je zelo dobro pogovoriti. A težava je, ker je po mojem mnenju to izredno težko pri res majhnih otrocih. Prav zato je ta knjiga tako koristna, ker nam da dobra izhodišča za nadaljnji pogovor. V knjigi so namreč naštete čisto vsakodnevne stvari, ki jih zdaj babica dela drugače, npr. pozabi, da ima očala že na nosu in podobno.

 

Svetujem, da se z otroki najprej pogovarjamo o tem, kaj sploh spomin je. Naštejejo naj npr. kakšne svoje lepe spomine, usmerjamo pa jih s konkretnimi vprašanji. Primer; Kam si šel letos na počitnice? Se spomniš kam si šel lani? Ali pa katera je bila njegova prva vzgojiteljica in podobno. Vprašanja naj bodo čim manj abstraktna. Otroci lahko svoje spomine tudi narišejo. Lahko se pogovarjamo tudi o stvareh, ki smo se jih naučili. Tudi pri teh igra glavno vlogo spomin. Lani poleti si se naučil voziti kolo. Čeprav celo zimo nisi kolesaril, boš letos še vedno znal, saj si si to znanje zapomnil. Ko smo z otroki dodobra predebatirali spomin in pri čem vse sodeluje, se lahko pogovorimo, da je demenca bolezen, ki ti lahko vzame spomin. Kaj vse lahko človek pozabi? Osebe, kje je doma, svoje ime… Ali lahko pozabi tudi stvari, ki se jih je naučil? Tudi. Lahko se pozabi umiti, zavezati vezalke… Kako bi lahko takemu človeku pomagal?

 

Renata Dobnikar – LUK – Ljudska univerza Kranj

 

Knjigo Babica Marica razmišlja drugače smo uporabili na eni od delavnic v okviru počitniških aktivnosti za otroke.

 

S skupino 12 otrok (7-10 let) smo zgodbico o Babici Marici prebrali in se o njej potem tudi pogovorili. Zgodba je bila s strani otrok dobro sprejeta in je v njih prebudila spomine na svoje stare starše, na vse lepe dogodke, ki so jih skupaj preživeli. Ko smo govorili o sami bolezni, so postali žalostni, saj nihče ne vidi rad, da ljubljena oseba zboli.

 

Vsekakor pa so prišli do nekaj zelo kreativnih rešitev, kako starim staršem v bolezni pomagati:

 

Babici pomagamo pri domačih opravilih.
Babici pripovedujemo zgodbice.
Skupaj se igramo, rišemo, sestavljamo puzzle.
Za babico kaj skuhamo.
Z babico se družimo in se z njo pogovarjamo.
Z babico gremo na sprehod.
Za babico poiščemo žuželke in metulje.
Babici prinesem čokolado, da ne bo žalostna.
Babici naberemo rože.
Babici pomerim temperaturo in ugotovim, če je bolna in mora k zdravniku.
Babici povijem glavo, da ne bo pozabila vsega.
Z babico gremo na morje in jo učimo plavati (če je pozabila) …

 

In še marsikatero idejo so imeli. Super izhodišče za približevanje tematike in pogovor o demenci.

 

Dr. Anamarija Kejžar – Fakulteta za socialno delo, dolgotrajna oskrba, demenca

 

Pripoved Babica Marica razmišlja drugače je pomembna knjiga, ki odrasle bralce opozarja na doživljanje demence v družini – z vidika otroka.

 

Ko se pričnejo prve spremembe pri posamezniku, je družina prva, ki jih vidi in občuti. To so lahko spremembe v razmišljanju, vedenje, pomnjenju – tudi v značaju, kar se močno odraža na dinamiki družine. Pomembno je, da je bolezen prepoznana čim prej, saj ob ustrezni terapiji bolezen počasneje napreduje. Vendar ni bistvo zgodbe predstavitev bolezni in njenih znakov, temveč doživljanje demence pri starih starših z vidika vnuka, vnukinje.

 

Majhni otroci so pogosto potisnjeni na stran ob izzivih, s katerimi se sooča človek z demenco in njegovi svojci. Kar naenkrat ni več toliko pomembno, ali se stiki ohranjajo, saj “babica pozablja moje ime”. To spoznanje boli starše, kot tudi otroka. Vse manj je obiskov, vse več je izzivov za starše, otroku pa ostaja spomin na veselo babico in prijaznega dedka.

 

Vendar ni prav in nikomur ne koristi, če se starši odločijo za to, da bodo otroka izvzeli iz sveta človeka z demenco. Tudi, če se ne spomni imena vnuka, tudi če ga zamenja za svojega otroka, ostaja odnos. Tudi, če se ne spomni, nastajajo trenutki. In ti trenutki lahko vtisnejo pomemben in dragocen pečat v srce otroka, kot tudi polepšajo dan človeku z demenco.

 

Otrok bo v sebi vedno nosil izkušnjo odnosa z babico, dedkom (ali kom izmed staršev), ki je zbolel za demenco. Ostala bo sled spomina na otroštvo, kjer ni bil izvzet iz sobivanja z demenco samo zato, ker je otrok.

 

V knjigi avtorica skozi pripoved, ki opisuje pogoste situacije v družinah, kjer živi človek z demenco, na poučen in prijeten način sporoča, da družina lahko ohrani lepe trenutke, četudi je nekdo zbolel za demenco. Nežne in tople ilustracije pripoved podkrepijo in vodijo starše in mlade bralce pri branju pripovedi k pogovoru o tem, kaj se dogaja v njihovi družini.

 

Resnica je, da starši včasih težko najdejo prave besede, ki bi razložile demenco svetu otroka. ”Možgani se spreminjajo, postajajo vse manjši. Babica težko najde besede, ki jih čuti; četudi se ne spomni tvojega imena, te ima rada in se ti nasmehne, ko prideš k njej. Dedek je že star, zato je drugačen…”

 

Nič pa ni dovolj tehten razlog, da bi otroka odmaknili od človeka z demenco – “ker mu bo hudo in ne bo razumel.” Razumel bo na svoj način in imel bo priložnost objeti babico, dedka, z njo še vedno ustvarjati slike, hoditi na sprehod, se igrati s kužkom.

 

Demenca je bolezen, ki vpliva na vse v družini. In vsi se lahko naučijo nekaj novega. Gledati na svet drugače, pa še vedno – skupaj.

Ker…”Tudi, če je kdaj težko in je ne razumem, se imava še vedno zelo radi…”

 

Vzgojiteljica Metka Lajh – Vrtec Studenci Maribor

 

Knjiga babica Marica mi je zelo všeč, saj na preprost in obenem zanimiv način predstavi demenco. Ker je demence zadnje čase vedno več je pomembno, da izberemo način, kako jo predstaviti otrokom. Pri tem se mi zdi knjiga odličen pripomoček, saj lahko z njeno pomočjo demenco razumejo tudi otroci.

 

Knjiga je čudovito dopolnjena z ilustracijami Andreje Karbe, kar da knjigi še dodatno vrednost. Knjigo bi priporočala vsem, ki se v družini srečujejo z demenco, saj lahko preko nje razložijo otroku, zakaj se njihovi stari starši vedejo nekoliko drugače.