Humor in smeh imata veliko pozitivnih učinkov na telo človeka. Prinašata trenutke veselja in brezskrbnosti, ob smehu in zabavi, oseba pozabi na vsakdanje težave in odmisli stres, bolezen ali pa žalost. Prihod bolnišničnih klovnov, za stanovalce domov starejših občanov, pomeni trenutke razigranosti, sproščenosti, radosti in smeha.

“Nenapovedano so se pojavili po hodnikih in jedilnici, kjer smo jih sprejeli z nasmehom in ploskanjem. Da bi bili njim enaki, so tudi nam nataknili rdeče noske. Bili so zelo razigrani in so znali tudi naša mlada dekleta, zlasti delovne terapevtke vključiti v svoj program, ki se je na veselje vseh odvijal tako, da je bilo čim več smeha. Zelo mi je ugajalo, da so po rajanju v jedilnici obiskali tudi stanovalce, ki niso bili deležni skupnega srečanja.” Stanovalka Doma upokojencev Vrhnika.

O tem kako Rdeči noski razveseljujejo starejše v domovih starejših občanov smo se pogovarjali z mag. Tomažem Lapajne Dekleva.

 

1. Ste sodelavec Rdečih noskov, kdaj ste se pridružili ekipi bolnišničnih klovnov?

Za Društvo Rdeči noski sem začel delati že leta 2003, ko nas je Eva Škofič Maurer, uvajala v delo v bolnišnicah in smo pričeli z obiskovanjem otrok v bolnišnicah. To delam še danes, zadnja leta pa se vedno več posvečam obiskom v domovih za starejše občane.

2. Kaj je vaš glavni namen in cilj obiskov?

Prinašati radoživost, veselje, igrivost. Stvari, ki jih vsi potrebujemo v življenju. Poleg starejših v domovih, so za nas zelo pomembni tudi svojci in osebje. Odpiramo možnosti za igrivost v okolju, ki je sicer zelo organizirano in urejeno, kjer so odkloni načeloma neželeni. Klovn ima v domu za starejše pravico, da postavlja na glavo situacije in odnose, da pripelje domišljijski svet in se igra v njem – seveda tako, da vsi procesi v ustanovi tečejo nemoteno. Le z več iskrivosti.

3. Klovni ste umetniki. Iz katerih umetniških žanrov prihajate?

Prihajamo z različnih žanrov uprizoritvenih umetnosti. Večinoma smo ustvarjalci tradicionalnega in sodobnega gledališča, uličnega gledališča, sodobnega plesa, cirkusa, med nami pa sta tudi dve cirkuški klovnesi, čarodej, glasbenica, pantomimik, animator občinstva… Raznolika druščina, ki pa se je izučila tudi veščin za to delo. Umetniki ustvarjamo še naprej na svojih umetniških področjih, saj tam razvijamo znanje in spretnosti tudi za delo v bolnišnicah in domovih za starejše.

4. Kaj je najlepši in najtežji del vašega dela?

Najlepše je, ko začutiš odziv. Ko vidiš, da si nekaj spremenil, pa četudi včasih le za nekaj trenutkov. Naš svet je zelo usmerjen v prihodnost. Ko smo odraščali, smo se naučili, da stvari delamo zato, da bi bilo enkrat v prihodnosti nekaj lepo. In se ne ukvarjamo toliko z življenjem tukaj in zdaj. Predvsem se veseliti stvari, ki jih imamo tukaj na voljo. Ta pogled na svet nam je vodilo, seveda z dodanim občutkom za odgovornost. Najtežje pa je takrat, ko doživiš situacijo, kjer vidiš delček sebe ali svojih bližnjih. Ko bolečino začutiš kot svojo. Na srečo nas Društvo Rdeči noski stalno opremlja z orodji, kako v takšnih situacijah ravnati, predvsem s supervizijami in izobraževanji.

5. Od kod ideja, da klovni sodijo tudi v domove starejših občanov?

Kolegi klovni iz drugih držav so nam pokazali kako uspešno delajo s starejšimi – sploh s tistimi, ki imajo demenco. Očaralo nas je in spodbudilo, da smo kmalu začeli še mi.

6. Kako poteka vaš obisk in na kakšen način se družite s starostniki?

V domovih se prilagodimo utečenemu ritmu doma. Starostnike obiščemo tam, kjer takrat pač so – nekatere v skupnih prostorih, kjer naredimo majhno predstavo, nekatere po sobah, kjer »nastop« prilagodimo vsakemu posebej. Včasih kaj zapojemo skupaj, včasih povprašamo starejše za kakšen nasvet in potem poslušamo. Včasih zgolj poslušamo njihove življenjske zgodbe in se čustveno odzivamo nanje. Torej, pridemo z odprtostjo, dobro voljo in navdušenjem za komunikacijo. Tisti, ki jih obiskujemo večkrat, že vedo, da smo klovni tam brez obveznosti in da smo odprti za igre. V tem smo klovni privilegirani – osebje je namreč pod velikimi pritiski; kaj vse morajo storiti in za igrivo človeško komunikacijo zmanjkuje časa. Mi pridemo s časom, ki je namenjen le druženju.

7. Kako se odzivajo starejši na vaš prihod v dom? Obiščete tudi osebe z demenco?

V veliki večini pozitivno. Pridemo z močnimi čustvi in čustva se dotaknejo vseh, ne glede na to ali imajo demenco ali ne. Pri osebah z demenco pa bolj pazimo, da smo počasnejši, da so naša sporočila preprosta, jasna in da s čustvi podpiramo čustva, ki jih izraža stanovalka ali stanovalec. Sicer pa iščemo in spodbujamo enako radoživost in igrivost, kot pri osebah, ki nimajo demence.

8. Česa se starejši najbolj razveselijo?

Radoživosti s katerimi pridemo v skupino in »okužimo« stanovalce. Ali pa se »priklopimo« na njihova čustva in jim na ta način dajemo podporo. Za mnoge že samo dejstvo, da jih je nekdo obiskal, vzbudi prijetno vznemirjenje in zadovoljstvo.

9. Ali kdaj sodelujejo tudi svojci starejših?

Seveda. Mnogokrat se zgodi, da je kdo od svojcev na obisku ravno takrat, ko pridemo tudi mi. Dragoceno je, če svojci povedo kaj je imela stanovalka v življenju rada, česa se je veselila – potem lahko »prinesemo« ravno tisto. Npr. če je nekdo zelo rad hodil v planine, potem navdušeno pripovedujemo kako je bilo poleti na Triglavskih jezerih in zapojemo “Na planincah”, če je nekdo pisal pesmi, spodbudimo pogovor o poeziji. Včasih imamo tudi zelo resne in poglobljene pogovore.

10. Lahko poveste kakšno posebno izkušnjo iz obiska doma starejših občanov?

Na enem mojih prvih obiskov doma za starejše sva s kolegico prišla h gospe, ki je imela tako napredno demenco, da ni več mogla govoriti. Ob njej je bila njena hči – tudi gospa v svojih šestdesetih. Kljub temu smo imeli »pogovor« z jasnim prehajanjem čustev, kot je to običajno v pogovorih. Potem sva s kolegico začela peti in gospa z demenco je poskušala peti z nama. Hitro je ujela pesem in oblikovala besede ter dejansko pela z nama. Hči je pričela jokati – čudeže delate, je govorila. To se mi je potem večkrat ponovilo. Ja, glasba dela čudeže!

11. Kako in kje, lahko tisti, ki bi želeli, podprejo vaše delovanje?

Najbolje se je obrniti na Društvo Rdeči noski – spletna stran.

Fotografija: Agencija Bobo.

Avatar
Avtor : eDemenca