Revščina in stiske pri starostnikih so pogoste, morda celo bolj, kot se jih zavedamo. Revščina ostaja v družbi tabu tema in nekaj kar ljudem povzroča občutke sramu, zato jo rajši skrivajo in preživijo – kakor vedo in znajo.

“Penzijo imam tako, da mi ravno tekočega računa ne zaprejo. Malo pod 400€. Pa plačam elektriko, pa smeti, pa rtv, pa ogrevanje, pa mi malo ostane. Za hrano imam na mesec manj kot 50€. Mleka nisem pil že par let, je predrago. Jem, kar je. Predvsem, ko je znižano ali pa poteče rok. Še dobro, da imam “rostfraj želodec”. Strah me je, če se mi strga bunda. Kako jo bom kupil?”  Tone, za prijatelje Tonček, tudi Tonči.

Pogovarjali smo se z Ninno Kozorog, specialistko nevrologije in predsednico društva Humanitarček, o #projektuVida. Projekt govori o žalostnih zgodbah starejših, ki so pozabljeni, brez glasu potisnjeni ob rob slovenske družbe.

 

Humanitarček, kakšna je vaša zgodba? Kdo vse je v vaši ekipi?

Smo malo društvo, ki je nastalo leta 2011, ko smo bili se študentje. Želeli smo biti drugačni. Leta so tekla, ekipa se je spreminjala, a srz je ostal. Kljub boleči izgubi najmanjše članice in enega od ustanovnih članov, se vedno verjamemo v dobro.

Ekipa smo:
Maja Kos, naša mamica 5 nagajivčkov, drugače prevajalka.
Marjana Petek, vzgojiteljica in prava “mama” društva.
Uroš Kosec, kineziolog in nas “mirovnik”.
Jože Petek, Marjanin soprog in “delovne roke”.
Polona Škegro, naša “finančna mama” oz. računovodkinja in naša “vez” v Zasavju.
Jernej Murko, specializant pediatrije in podpredsednik.
Sedaj imamo tudi “svojega” socialnega delavca Mišel Ristova.
Nad vsem pa bdim Ninna Kozorog, nevrologinja.

Lahko poveste kaj več o #projektuVida? In kdo pravzaprav je Vida?

#projektVida je malo drugačen projekt. Ne zbiramo donacij, niti sms sporočil. Z njim dajemo starostnikom glas, predvsem pa smo veseli, da sta jim glas posodila raper Amo Socialec in glasbenica Tinkara Kovač.

Vse predstavljene zgodbe so objavljene z dovoljenjem, a spremenjenimi imeni, starostnikov. In vsak posebej ima naše zagotovilo, da ne bomo povedali, da je to on. Z zgodbami želimo Slovencem predstaviti različne profile življenjskih izkušenj, ki nekoga pahnejo na dno. Kajti vsak od nas je bližje starosti in vsi bomo enkrat stari. Kot društvo se zavedamo, da žal ne moremo rešiti vsakogar.

Vida je bila gospa, ki smo ji ta projekt posvetili. In bomo njeno zgodbo predstavili v spotu in pesmi #vida 13.11.

Kakšen odnos ima Slovenija do revščine in kako pogosta je med starejšimi?

Nočem razmišljat o končni številki, pravzaprav. Če vemo, da je 37.000 ljudi v Sloveniji s pokojnino pod 300 EUR na mesec in samo 18.000 jih prejema varstveni dodatek (v to številko so všteti tudi trajno ne-zaposljivi in invalidi). Kako ti ljudje živijo? Saj ne – životarijo.

Kako izveste za starostnike, ki potrebujejo pomoč?

Patronažna služba, družinski zdravniki, naši sledilci (socialna omrežja), sosedje. Sami starejši pomoči v večini nikoli ne iščejo.

Ali starostniki težko sprejmejo pomoč tuje osebe?

Starostniki so najbolj občutljiva skupina. Se bolj kot brezdomci, ki so naša primarna “grupa”. Zaradi ponosa ne želijo prositi za pomoč: “Celo življenje sem delal, zdaj pa naj prosjačim?”. Revščina je se vedno stigma in po drugi strani stigmo dodatno poglablja družba.

Ljudje vedno najdejo v starejših nekaj, s čimer jih lahko demantirajo: “Ja, če bi se Joža učila, pa ne bi imela take “penzije”, ker bi se izšolala”. Kaj pa če se ni mogla? Preprosto. Ali pa vsi, ki so delali na “črno”? Zdaj pa imajo kmečko pokojnino, tudi samo po 200 EUR. Marsikdo reče, saj imajo otroke… Veliko teh otrok se komaj preživlja in ne more pomagati svojim staršem. In starostniki pravijo: “Kak boš svojega otroka za gnar fehtal?”

Predvsem pa je tu ključna socialna izključenost. V kolikor starejši zamenjajo okolje, je to pogosto zanje “socialni samomor”. Iz vasi se preselijo v mesta, da bi bili infrastrukturno bližje vsemu kar potrebujejo. Na koncu pa tam ne poznajo nikogar in so osamljeni.

Njihovo zaupanje si je tako najtežje pridobiti. Po mesece ga gradimo in šele, ko ugotovijo, da je pri nas spoštovanje na prvem mestu, nam začnejo zaupati.

Kaj potrebujejo starostniki?

Spoštovanje in dostojanstvo.

Predvsem pa občutek, da niso odveč. Velikokrat potrebujejo pomoč, saj si ne znajo urediti dodatka za pomoč in postrežbo, prevoza do zdravnika, manjše stvari (zamenjava baterije v televizijskem daljincu). Včasih vrečko hrane za 20 EUR, ki reši osebi cel mesec.

Sodelujete tudi z Galerijo Kreativnih kjer skupaj s starostniki pletete po principu “dokonča naslednji”?

Res je. Lastnica Galerije Kreativnih: Nina Šraj se vedno s srčnostjo pridruži našim projektom. Tokrat bo od novembra naprej mansardo galerije namenjala medgeneracijskemu druženju in pletenju z namenom. Volne smo zbrali precej. Tako, da akcija. Zanimanje je res veliko tako med starimi in mladimi. Želimo poudariti, da druženje pomeni vključevanje.

Koliko starostnikom pomagate preko #projektaVida?

Naših “rednih” okrog 100, tistih z enkratno pomočjo preko Dobrodelkota pa se parkrat toliko. Ob začetku projekta pa smo prejeli precej opisov starejših, ki bi potrebovali pomoč in sedaj jim pomagamo z nasveti. Vemo, da jih bo s promocijo #projektaVida vsak dan več in to je namen. Vi najboljše poznate svoje okolje in tudi vi lahko nekomu pomagate.

In kako, na kakšen način lahko pomaga vsak od nas?

Vsak od nas lahko pogleda v svoji okolici, kako živijo starejši. Obiščite naš portal Dobrodelko (platforma, kjer objavljamo in iščemo osebe za pomoč pri različnih nalogah). Od 01.11.2019 bodo na spletni strani Galerija Kreativnih na voljo “lunch bagi” z usb ključkom na katerem je glasbeni album #projektVida, vsebuje pa tudi ročno pleten izdelek z zgodbo starostnika, ki ga je za vas izdelal. Cena je 10 EUR in predstavlja 3 tople obroke. Je pa število albumov omejeno na 1000 kosov.

Zainteresirani si lahko več o #projektuVida preberejo na naši spletni strani.

Fotografija: Janez Konovsek

Avatar
Avtor : eDemenca