Psihiatrična bolnišnica Idrija je danes druga največja psihiatrična bolnišnica v Sloveniji. Zaposlene vodijo temeljne vrednote dela, osebe, ki potrebujejo njihovo pomoč in oskrbo, pa po svojih najboljših močeh obravnavajo s sočutjem, toplino in prijaznostjo.

Z Martino Uršič, univ. dipl. soc. del., ki socialno delo v Psihiatrični bolnišnici Idrija opravlja že dobri dve desetletji, smo se pogovarjali o tem, kakšno je delo socialnega delavca ter kako v PB Idrija pomagajo osebam z demenco in njihovim svojcem.
Sama pove: “Delo z osebami z demenco in njihovimi svojci ter iskanje rešitev skupaj z njimi mi pomeni vsakodnevni izziv. Vsakdo prinaša s seboj svojo zgodbo in niti dve si med seboj nista enaki. Delo z ljudmi imam rada. Ob njem v strokovnem in človeškem smislu zorim tudi sama.”

V okviru Psihiatrične bolnišnice Idrija deluje Gerontopsihiatrični oddelek. Kakšna je vloga socialnega delavca na tem oddelku?

Socialni delavec v sodelovanju s člani multidisciplinarnega tima, z drugimi vpletenimi institucijami in seveda z osebo z demenco, če je le-ta sposobna izraziti svojo voljo ter njenimi svojci, poskuša najti optimalno rešitev obstoječega problema. Pomembni vidiki socialnega dela na oddelku so informiranje svojcev, svetovanje, izdelava individualnega načrta z vsemi vpletenimi ter pomoč in podpora pri urejanju različnih oblik pomoči.

Vse dejavnosti so od sprejema osebe z demenco v bolnišnico do zaključenega zdravljenja usmerjene v čas po odpustu. Dobro sodelovanje s svojci je za delo socialnega delavca velikega pomena.

Kdaj je za osebo z demenco sprejem v bolnišnico nujen?

Večina oseb z demenco se sooča tudi z vedenjskimi in psihičnimi motnjami. Kadar so te težave hujše oz. izražene v taki meri, da so v domačem ali domskem okolju neobvladljive, je potrebno zdravljenje v bolnišnici. Tu gre za nemir, vznemirjenost, agresijo, odklonilnost, begavost, kopičenje stvari, higiensko zanemarjanje, težave s presojo, nespečnost, blodnjavost, halucinacije, anksiozno depresivna stanja, suicidalnost, težave z odvisnostjo od alkohola, pomirjeval, ter neustrezno socialno vedenje.

Zdravljenje v bolnišnici je za osebo z demenco nujno, kadar nastopi delirij, tj. stanje akutne zmedenosti, nenadno poslabšanje še ohranjenih zaznavnih sposobnosti, psihomotorni nemir, nespečnost ali halucinacije.

Svojci večkrat doživljajo strah in občutke krivde, ko osebo z demenco odpeljejo v psihiatrično bolnišnico predvsem zaradi negativne stigme, ki jo bolnišnica ima. Kako premagati strah pred psihiatrično bolnišnico?

Potrebno je vedeti, da demenca ne prizadene samo posameznika, temveč celo družino. Svojcem se ob skrbi za bližnjega postavlja cel kup vprašanj, srečujejo se z mnogimi negativnimi občutji ter velikanskimi obremenitvami. Ob iskanju pomoči v instituciji (v psihiatrični bolnišnici ali v domu upokojencev) imajo lahko občutke krivde, ki jih po navadi zbuja okolica ali svojci, ki ne živijo z osebo z demenco in situacijo premalo poznajo.

Srečujejo se z občutki izgube, navadno rečejo, da je bližnji postal drug človek, da se je osebnostno spremenil. Najtežje pa sprejemajo, ko jih oseba z demenco ne prepozna več kot sina, hčerko, moža, ženo.

Pogosto je svojce strah, so negotovi, bojijo se, kako bo, ko bo bolezen napredovala. Lahko se počutijo ogrožene, saj povečana potreba po pomoči pomeni večjo finančno obremenitev za svojce – npr. ob koriščenju domskih storitev. Otroci so razpeti med svojo družino in skrbjo za starše. Ob stalni skrbi za bližnjega in ob vseh negativnih občutjih lahko svojci sami zbolijo ali kot rečemo, izgorijo.

Pomembno je, da svojci ob sprejemu v bolnišnico začutijo, da jih razumemo, da pri nas dobijo ne samo strokovno, temveč tudi človeško oporo, razumevanje in potrebne informacije.

Kaj lahko storijo svojci, da preprečijo psihofizično izgorelost?

Ključna je informiranost o bolezni, razumevanje – npr. zakaj oseba z demenco reagira na način, ki je v danem trenutku nesprejemljiv. Prav tako je pomembno poznavanje in koriščenje mreže pomoči, najbolj pa je pomembna skrb zase. Ta je pravzaprav nujna, čeprav se zdi svojcem večkrat nemogoča. Nujno je, da si svojci vzamejo čas zase, da ne opustijo vseh stvari, ki so jih prej veselile, da znajo prositi za pomoč in ponujeno pomoč tudi sprejeti.

Pogovarjati se je potrebno, četudi je včasih težko, o izkušnjah in občutkih. Znati sprejeti dejstvo, da bo prišel čas, ko se je potrebno odločiti ter skrb za bližnjega prepustiti instituciji. V življenju je potrebno biti odprt za več možnosti, različne rešitve, kajti nikoli ne vemo, kako se stvari izidejo.

Ali nudite tudi oblike pomoči za svojce oseb z demenco?

Edukativna skupina za svojce je žal zamrla, sedaj se svojcem več posvečamo individualno. Organiziramo srečanja s svojci – individualne razgovore. Osebni stik s svojci tudi zame pomeni lažjo vzpostavitev empatičnega delovnega odnosa. Svojci potrebujejo nekoga, ki jih razume in podpira. V primeru, da je potrebno več pojasnjevanja, več razlage glede zdravstvenega stanja je prisotna tudi zdravnica.

Pred kratkim je PB Idrija, v sodelovanju z Združenjem Spominčica Alzheimer Slovenija, postala Demenci prijazna točka in s tem ponudila tudi ostalim, nehospitaliziranim osebam in njihovim svojcem podporo, informacije in usmeritve v zvezi z demenco. Istočasno smo vzpostavili tudi informativno svetovalni telefon za osebe z demenco in njihove svojce.

Zaposleni na Gerontopsihiatričnem oddelku, z različnih strokovnih področij, bomo enkrat tedensko odgovarjali na vprašanja glede osnovnih informacij o bolezni, podajali informacije o tem, kako sobivati z osebo z demenco, kaj lahko pričakujemo glede bolezni ter nudili informacije o oblikah pomoči in podpore.

Informativno svetovalni telefon deluje vsako delovno sredo med 14. in 15. uro na telefonski številki 05 37 34 404. Ideja o tovrstnem delovanju je bila prisotna med zaposlenimi na oddelku že dlje časa, v času epidemije pa smo zaznali povečanje stisk svojcev oz. oseb z demenco na terenu ter se na ta način odzvali.

Kako poteka vrnitev osebe z demenco v domače okolje?

Kot sem že omenila, je delo socialnega delavca od sprejema v bolnišnico ter do samega zaključka zdravljenja usmerjeno v čas po hospitalizaciji, v načrtovanje odpusta. Pri tem je pomembno sodelovanje vseh udeleženih v obravnavi. To pomeni, da se upošteva mnenje osebe z demenco, če je le-ta sposobna izraziti svojo voljo, njenih svojcev, morebitnih zunanjih inštitucij ter članov multidisciplinarnega tima.

Pri tem delu je zelo pomembna občutljivost, to, da znamo ljudem prisluhniti in njihovo mnenje v največji možni meri upoštevati. Zelo pomembne so tudi delovne izkušnje. Sledimo načrtu obravnave, ki ga sproti tudi evalviramo in po potrebi spreminjamo. Socialni delavec je nek povezovalni člen v tem procesu.

Upošteva se veliko dejavnikov, ki vplivajo na to, kakšne oblike pomoči bo oseba z demenco potrebovala zunaj bolnišnice, v domačem okolju. Vse oblike pomoči pomagamo tudi organizirati.

Ali sodelujete tudi z zunanjimi ustanovami?

Pri napredovali stopnji demence, ko oseba z demenco potrebuje stalno varstvo – 24 ur na dan, se najpogosteje odločamo za institucionalno varstvo in svojcem pomagamo pri urejanju namestitve. Ker primernih namestitev v Sloveniji kronično primanjkuje, je potrebno veliko energije , da se namestitev izpelje.

Izvajamo tako dogovarjanja z domovi upokojencev, kot svetovanja in informiranja ter usmerjanja svojcev. Zavezani smo, da te postopke izvajamo po Zakonu o duševnem zdravju, zato sodelujemo tudi s pristojnimi sodišči.

V kolikor je potrebno za osebo z demenco urejamo tudi postavitev pod skrbništvo. Pomagamo tudi pri vključevanju v dnevno varstvo, pomoč na domu, pri urejanju dodatka za pomoč in postrežbo ter drugih oblik pomoči. Sodelujemo tudi s pristojnimi Centri za socialno delo, predvsem, ko oseba z demenco nima bližnjih.

Kaj bi svetovali svojcem v primeru, ko oseba z demenco postane nasilna?

Pojav verbalnega ali fizičnega nasilja je izraz neke notranje stiske osebe z demenco, ki bremeni tako osebo z demenco in hkrati ogroža tiste, ki skrbijo zanjo.

Nujno je poiskati pomoč pri osebnem zdravniku ali psihiatru. Le-ta bo presodil, ali je potrebna hospitalizacija.

S kakšnimi vprašanji se največkrat soočate na področju demence pri svojem delu?

Ustreznih, sodobnih oblik pomoči je v Sloveniji absolutno premalo. Želim si, da bi svojci imeli na razpolago večjo možnost izbire. Upam, da bo Zakon o dolgotrajni oskrbi zaživel tudi v praksi, saj le -ta določa več možnosti za oskrbo oseb z demenco.

Bolezen in smrt sta temi, ki sta v naši družbi še vedno tabu. Menim da bi morali najprej v družinah, pa tudi v izobraževalnih ustanovah, že od malega gojiti odprt pogovor o temnejših straneh življenja, o bolezni, smrti in otroke s tem pripravljati na vse, kar življenje prinaša.

Čeprav je skrb za osebo z demenco zahtevna in stresna, lahko svojcem nudi tudi doživljanje pozitivne izkušnje. Občutijo zadovoljstvo, da so ljubljeni osebi povrnili skrb, ki so jo prejeli v mladosti. Ostali člani lahko ob spremenjenem ritmu družinskega življenja doživijo pravo vrednost družine in dobijo sporočilo, da bodo v družini vedno deležni varnosti in zavetja.

Tovrstne izkušnje vplivajo na ozaveščanje in pripravo na lastno starost.

Avatar
Avtor : eDemenca